V navideznih svetovih in vzporednih resničnostih v kiborgu [človek+računalnik] navsezadnje razkrijeta duha [ghost], ki upravlja s simbiotično mašino in je na koncu koncev (le) primat = razdražljiv, tekmovalen, egocentričen in še marsikaj. Ob razstavi Fuck the Systsem se srečamo s štirimi provokativnimi spletnimi in javnimi akcijami, katerih skupna točka je "igra" kot civilizacijski in kulturni dosežek.

Umetniški tandem se je igral z vsemi polji igre (po Rogerju Cailloisu: tekmovanje, hazarderstvo, mimikrija, vzburjenje). V projektu Plan C (2010) sta s sodelavci načrtovala akcijo v treh dejanjih: prihod v Ukrajino, raziskovanje Černobila, prenos materiala v Manchester. Igra Plan C je bila na videz potegavščina, a dejansko je bila popolnoma zaresna in adrenalinska. V video in foto dokumentaciji drugega dela akcije so umetniki v belih zaščitnih oblekah raziskovali zapuščene ostanke cirkusa z vrtiljaki in električnimi avtomobilčki. Cirkus po Cailloisu sodi k igram, ki predvidevajo tveganje, v katerem je za akrobata nujno navzoča odločilna kazen – smrt. V zadnjem delu projekta Plan C so umetniki prenesli vrtiljak iz Ukrajine v Veliko Britanijo, a potencialne nevarnosti objekta nihče ni vzel resno.

Deli My Generation (2010) in Freedom (2010) obravnavata kvarjenje igre, ki ga povzročita nespoštovanje pravil igre ali digresija igralca. Freedom je spletni performans, v katerem sta Mattesa vstopila v streljačino, da bi z igralci vzpostavila diskurz o neki tretji resničnosti – o umetnosti. Naletela sta na popoln neuspeh, kajti do zob oboroženi komandosi so ju izbrisali iz igre, še preden se je performans začel. Zastavilo se jima je vprašanje, kdo so ljudje na drugi strani zaslona, ki usmerjajo avatarje. Iz najdenih posnetkov na spletu sta zato sestavila šokantno video delo My Generation, ki prikazuje ljudi med izbruhi besa, ko izgubijo igro. Igro jemljejo preveč resno. Izgubijo občutek za "zunajigrsko" resničnost, njihova obsedenost pa povzroča poškodbe intimnih in družinskih odnosov, zlomljene tipkovnice, opljuvane monitorje in podobno.

V video delu No Fun (2010) je Franco Mattes na spletni strani Chatroulette, ki je namenjena video pogovorom med (pogosto naključnimi) obiskovalci, bingljal obešen s stropa kot samomorilec, da bi zabeležil reakcije naključnih obiskovalcev. Mnogo sogovornikov je doživelo šok, najbolj zaskrblujoč pa je bil odziv tistih, ki so reagirali povsem indiferentno. Kajti v polju navidezne resničnosti je zelo malo zavesti o smrti, ki je naraven in neizogiben del digitalnega življenja, in to ne le kot političen protest proti korporativnim spletnim okoljem (Youtube je prepovedal predvajanje videa), temveč tudi kot posledica napake v življenjskih funkcijah človeškega organizma ali trdega diska.

Plan C je projekt Ryana C. Doyla ter Eve in Franca Mattesa, ki je nastal v sodelovanju s filmskima ustvarjalcema Toddom Chandlerjem in Jeffom Starkom, fotografom Todom Seeliejem in izdelovalcem Stevom Valdezom. Plan C je nastal na pobudo festivala Abandon Normal Devices in Dispari&Dispari Project.

---

Eva in Franco Mattes sta umetnika, ki se skrivata za spletno stranjo 0100101110101101.org. Od leta 1994 delata skupaj in živita nomadsko življenje po vsej Evropi in ZDA. Sta ena izmed pionirjev Net Art gibanja in slovita po mojstrskem subvertiranju javnih medijev. V zadnjih petnajstih letih sta Mattesova manipulirala video igre, spletne tehnologije, igrane filme in ulične oglase, da bi razkrila resnice, ki jih skriva sodobna družba. Njuno umetniško delo je bilo predstavljeno na Beneškem bienalu (2001), v Walker Art Centru v Minneapolisu (2001), na Manifesti v Frankfurtu (2002) in na različnih drugih prizoriščih po vsem svetu, kot so New Museum v New Yorku (2005), Collection Lambert v Avignonu (2006) ter Performa (2007 in 2009) in PS1 v New Yorku (2010).