Čopičograf ne le da predstavlja inovacijo, temveč tudi točko presečišča med estetiko in najaktualnejšo tehnologijo, dostopno širši množici. V tem kontekstu deluje kot odraz naše trenutne zavesti in kot gonilo znanstveno-umetniškega iskanja.

Ob prečkanju paradigem odprtokodne tehnologije, tehnokulture in DIY etosu se ne moremo izogniti spoznanju, da je tehnologija postala neposredna podaljšava umetnikovega ustvarjalnega procesa. V sodelovanju s programerjema Vidom Vidmarjem in Petrom Veselinovićem je Mahnič udejanjil tehnologijo, ki umetni inteligenci omogoča kontemplacijo in avtomatizacijo slikarske geste. Pri tem sledimo evoluciji slikarskih strojev od leta 2016, katerih osnove sežejo od Čopičografa, Aerografa do Akrilografa in so ukoreninjeni v mehanizmih 2D skeniranja, CNC obdelave in 3D tiska.

Z najnovejšo iteracijo Čopičografa, kjer je vključena programska nadgradnja z generatorji umetne inteligence, umetnik vstopa v dialog s strojem preko izrazitih želja, ki jih stroj nato udejanji pod vizualnim nadzorom. Čopičograf s svojo avtonomno gesto na platno prenaša barve, kar je rezultat sinteze med Mahničevo vizijo in tehničnimi posebnostmi aparata. Mehanizem te geste najde harmonijo v tradicionalni tehniki jajčne tempere, ki jo je Mahnič kot somisleč klasičnim slikarskim praksam izbral zaradi njene nevpadljive teksture, idealne za optično zaznavo. Poudariti je potrebno, da za tem orodjem stoji umetnik, ki kljub tehnološkemu presežku ostaja zvest tradicionalni umetniški dediščini.

Razstava v Galeriji Vžigalica je osredotočena izključno na dela, ki so nastala pod mehanično taktirko Čopičografa, s čimer se odpira razprava o razmerjih med avtorstvom, tehnološko mediacijo in kontekstualizacijo v sodobni umetniški praksi. Ob temu je umetnikova intenca, da tehnologija kot sredstvo slikanja ostane v ozadju, s poudarkom na osnovni avtonomiji slikarstva. Na koncu naj umetniška dela spregovorijo sama zase, brez potrebe po tehnološkem kontekstu.*

* Besedilo in vhodni podatki Janija Pirnata, predrugačeni skozi OpenAI ChatGPT4 v slogu, ki skuša posnemati pisanje in izrazoslovje Igorja Zabela (1958-2005), slovenskega umetnostnega kritika in kuratorja.

Čopičograf Dominika Mahniča med delom:

O delu Dominika Mahniča so besedila, ki bodo tekom razstave predvidoma predstavljena v obliki spletnega kataloga, prispevali še profesor umetnostne zgodovine in doktor sociologije Jure Vuga, raziskovalka kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici Eszter M Polonyi in specialist psihiatrije Jurij Bon:

Jure Vuga: Mahničeva čopičografija kot nov antropogeni izdelek
Eszter M Polonyi: Vrnitev slikarja: mehaničnost in njen upravljavec
Jurij Bon: Halucinacije v generativnih inteligentnih sistemih (GPT)

Razstava je del predfestivalskega programa festivala Adela (Kino Šiška, 18. 11. 2023) v organizaciji Društva Ljudmila, laboratorija za znanost in umetnost.

Dominik Mahnič je bil rojen leta 1981 v Ljubljani. Leta 2008 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, kjer je leta 2013 zaključil tudi magistrski študij videa. Svoja dela je akademski slikar, magister videa in ulični umetnik razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Izvedel je tudi več urbanih intervencij v Sloveniji, Nemčiji in na Novi Zelandiji. V ospredju njegovega likovnega snovanja je predvsem raziskovanje mehanskega razkrajanja celostne podobe. Živi in ustvarja v Ljubljani.