Tlak, ki si ga po odkritju arheologov leta 2016 in restavriranju, lahko prvič ogledate v zakladnici Mestnega muzeja in je izdelan v tehniki opus signinum, priča o spretnosti rimskih gradbenikov. Tlak s Slovenske ceste je narejen iz kosov opek, veliko različnih vrst kamna (dolomit, apnenec, kremen in peščenjak), rečnega peska in apnenega veziva. V rimskem imperiju se je ta način dekorativnega tlakovanja uporabljal za različne prostore v zasebnih hišah in javnih zgradbah, njegove odlike pa so bile vzdržljivost, vodotesnost ter trdnost, primerljiva z betonom.

Dediščina Emone v središču Ljubljane: Rimski tlak izpod Slovenske ceste

Ob prenovi komunalne infrastrukture na odseku med Šubičevo ulico in Aškerčevo cesto v Ljubljani so od septembra 2015 do marca 2016 potekale obsežne arheološke raziskave. Lokacija je na arheološkem najdišču, razglašenem za kulturni in zgodovinski spomenik, s katerim je med drugim posebej zavarovano tudi območje rimske Emone.

Terenska ekipa Muzeja in galerij mesta Ljubljane je skupaj s sodelavci zavoda Skupina STIK nadzorovala potek gradbenih del in raziskovala predele, kjer so potekale gradbene aktivnosti.

Po odstranitvi sodobnih slojev, ki so segali do globine 1,2 m, se je izkazalo, da je celoten predel z ostanki rimske Emone odlično ohranjen.

Glede na dosedanje izkušnje z lokacijami, kjer potekajo sodobni komunalni vodi, je bila dobra ohranjenost dediščine precejšnje presenečenje. Posebej zanimivo je bilo območje na odseku Slovenske ceste med današnjo Rimsko cesto in Aškerčevo oziroma Zoisovo cesto, kjer je bilo odkrito in raziskano doslej slabo znano območje južnega kraka glavne emonske ulice.

V zelo kompleksnem razvoju zazidave tega območja izstopa bivalni del samostojne stanovanjske enote. To atrijsko stavbo sta v 1. stoletju sestavljala vhodni del z deloma lesenimi predelnimi stenami in dvoriščni del, okoli katerega so bili razporejeni luksuzni prostori, tlakovani z večkrat obnovljenimi kakovostnimi maltnimi estrihi, ki so bili izdelani v tehniki opus signinum. Na predlog terenske ekipe in konservatorjev ZVKDS OE Ljubljana je bila sprejeta odločitev, da se tlaki ohranijo, konservirajo in muzealizirajo.

—Martin Horvat, vodja arheoloških raziskav, Muzej in galerije mesta Ljubljane

Iz kje izvira in kaj je tehnika opus signinum?

Razstavljeni tlak je izdelan v tehniki opus signinum: mešanica majhnih koščkov opek, kamnov, peska in vode je bila natolčena v podlago. Izraz opus signinum dobesedno pomeni »delo iz Signie«. Signia, današnji Segni, je bila mesto v srednji Italiji, slavno po svojih opekah, ki so jih razbite uporabljali tudi za izdelavo tlakov.

V rimskem imperiju se je ta način dekorativnega tlakovanja uporabljal za različne prostore v zasebnih hišah in javnih zgradbah, poleg bolj znanih in dražjih mozaičnih tlakov. Opus signinum je bil razširjen predvsem v afriških provincah, kjer je sredi 3. stol. pr. n. št. tudi nastal. Plinij Starejši je v svojem Naravoslovju ta gradbeni material omenil kot enega najtrših. Imel je še eno zelo uporabno lastnost: bil je vodotesen.

V Emoni tlaki vrste opus signinum niso redki, vendar so bili doslej deležni le malo pozornosti, saj so bili bolj izpostavljeni mozaični tlaki. Po krivici: opus signinum je pomemben dokument svojega časa in prostora ter priča o spretnosti rimskih gradbenikov. Tlak s Slovenske ceste, narejen iz kosov opek, veliko različnih vrst kamna (dolomit, apnenec, kremen in peščenjak), rečnega peska in apnenega veziva, je bil dekorativen in vzdržljiv, trd skoraj kot beton.

—dr. Bernarda Županek, kustosinja za antiko, Muzej in galerije mesta Ljubljane

Poročilo o konservatorsko-restavratorskem posegu

Konservatorsko-restavratorske postopke smo začeli izvajati že na samem arheološkem najdišču: pohodno plast tlaka smo očistili, zaščitili in utrdili z začasnim nosilcem. Tlak smo nato ločili od podlage in že na kraju samem odstranili del odvečnega ometa na hrbtni strani. Tlak je bil za transport in obdelavo v ateljeju prevelik, zato smo ga ločili na šest manjših kosov.

V ateljeju smo hrbtišče tlaka mehansko očistili, dodatno stanjšali in utrdili z zaščitno plastjo malte. Hrbtišče smo nato dodatno okrepili z mozničnimi palicami, ki skupaj s posteljico iz poliuretanske pene tvorijo podlago za tlak. Sledilo je odstranjevanje začasnega nosilca in zaščite, ki je bila na pohodno plast tlaka nanesena pred dvigovanjem. S površine tlaka smo odstranili nečistoče in ostanke lepila. Opravljena sta bila tudi kitanje in rekonstrukcija na mestih večjih poškodb. Kose tlaka smo nato sestavili in prenesli na dva ločena nosilca, ki skupaj tvorita celoto. Sledila sta še oblikovanje dekorativnega ometa in retuša plomb.

Poleg razstavljenega tlaka so bili konservatorsko-restavratorski postopki opravljeni še na dveh tlakih.

—Petra Benedik in Jelka Kuret, Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije