Ljubljana
MGML

Jože Plečnik 1872–1957

"Trudil se je, da bi postavil arhitekturo na domača tla, boril se je za sončno arhitekturo. Izreden risar, kultivator oblike, kakršnemu ga v Evropi ni para, izreden skulptor – zadnji vitez renesanse, vendar ne v smislu nekega neo-sloga, temveč kot človek, ki stvari osebno in  tragično doživlja." [1] 

Tako je o svojem Učitelju, arhitektu Jožetu Plečniku, ki se je rodil 23. 1. 1872, v obrtniški družini v Ljubljani, zapisal Dušan Grabrijan, prvi diplomant ljubljanske šole za arhitekturo. Plečnikov oče Andrej, poročen s Heleno Molka [2], je imel v ljubljanskem predmestju Gradišče mizarsko delavnico. V družini so bili štirje otroci: poleg Jožeta še starejša sestra Marija, starejši brat Andrej in najmlajši brat Janez. Materina katoliška vzgoja in globok čut dolžnosti, da mora pošteno opravljati svoje delo, sta bodočega arhitekta zaznamovala za vse življenje.

© Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka


Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka

Po končani ljudski šoli je šolanje opustil že v prvem letu gimnazije, zato mu ni preostalo drugega, kot da se vrne v očetovo mizarsko delavnico. Nadarjenost je podedoval po očetu, namenjeno mu je bilo, da kasneje prevzame družinsko obrt, vendar je kmalu občutil, kako težak je ta poklic.

Šolanje je nadaljeval v Gradcu, kjer je obiskoval Oddelek stavbnega mizarstva na Državni obrtni šoli. Z arhitekturo se je prvič srečal pri profesorju Leopoldu Theyerju, ko mu je pomagal risati načrte za gradnjo nove graške obvoznice. Razvil se je v izvrstnega risarja. Spomladi leta 1892 mu je nepričakovano umrl oče, vendar je imel premalo izkušenj, da bi prevzel domačo delavnico. Odšel je na Dunaj in se v priznanem podjetju J. W. Müller zaposlil kot oblikovalec pohištva, v prostem času pa je iskal navdih v dunajskih muzejih in galerijah. Dve leti se je ukvarjal z oblikovanjem notranje opreme za premožne naročnike.

Na prigovarjanje domačih se je leta 1894  s svojimi risbami predstavil Ottu Wagnerju [3], ki je tedaj nastopil profesuro na dunajski Akademiji lepih umetnosti. Wagner je hitro opazil Plečnikovo izredno risarsko nadarjenost in ga najprej sprejel v svoj atelje, da bi tam pridobil manjkajoče strokovno znanje. Po enem letu se je lahko kot redni študent vpisal na Oddelek za arhitekturo na dunajski akademiji in spomladi leta 1898 študij končal kot najboljši diplomant v razredu profesorja Wagnerja.


Prislužil si je tako imenovano "rimsko štipendijo", ki mu je v letih 1898–99 omogočila študijsko potovanje po Italiji in Franciji. Njegov izjemen talent in ustvarjalni potencial je zaznal tudi Adolf Loos [4]:

"Ne kvadratnemu metru risalnega papirja, temveč človeku Plečniku je bila podeljena nagrada [rimska nagrada Akademije likovnih umetnosti na Dunaju]. In ta človek je skrajno nenavaden. Človek, ki je italijanskega zraka potreben kot grižljaja kruha. Plečnik je namreč najbolj lačen med našimi mladimi arhitekti. Zato mu je tudi treba dati jesti. Enega smo si gotovi: Naj še toliko porabi, nam bo tisočkrat povrnil." [5]

Na Dunaju je Plečnik začel samostojno ustvarjalno pot in leta 1900 odprl svoj arhitekturni atelje. Oblikovanje pohištva mu je v prvih letih prineslo velik ugled. Pozidal je več vil in najemniških stavb za bogato dunajsko meščanstvo. Z izrazito osebnim slogom izstopa Zacherlova hiša (1903–1905), ki pomeni vrh njegove zgodnje ustvarjalnosti. Stavba je takrat sodila med najbolj napredne tehnološke dosežke moderne arhitekture na Dunaju. Njegova cerkev Sv. Duha (1910–1913), v delavskem okrožju Ottakring, s celostno zasnovo in uporabo železobetona sodi med prve resne poskuse temeljite prenove duhovne dimenzije katolištva v tistem času.

Za selitev v Prago se je leta 1911 Plečnik odločil zaradi pomanjkanja naročil na Dunaju in ponudbe češkega prijatelja Jana Kotĕre, ki mu je zagotovil mesto profesorja na praški Umetno-obrtni šoli. Skoraj desetletje se je nato ukvarjal zgolj s pedagoškim delom, ki ga je izkoristil za poglobljen študij antične umetnosti.

Zacherlova hiša na Dunaju, okoli 1905 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka


Plečnik v Pragi, 1913 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka

Tomaš G. Masaryk, prvi demokratično izvoljeni češkoslovaški predsednik, je 5. novembra 1920 Plečnika imenoval za glavnega arhitekta pri prenovi praškega gradu. S svojim zvestim pomočnikom Ottom Rothmayerjem ga je preurejal do leta 1934. Nekdanjo absolutistično vladarsko zgradbo je spremenil v simbol nove demokratične države in svobode. Preuredil je dvorišča, vrtove, stopnišča, uredil je reprezentančne prostore in predsednikovo stanovanje. Simboliko, ki ga je navdihovala pri posegih na gradu, je črpal iz češkega narodnega/ljudskega izročila. Plečnik je tu dosegel enega svojih ustvarjalnih vrhov. Kasneje je v praškem predmestju Vinohrady zgradil cerkev sv. Srca Jezusovega (1928–1932).

Čeprav je imel v Pragi zagotovljene odlične pogoje za delo, se je takoj, ko se je ponudila priložnost, odločil za vrnitev v rodno Ljubljano. Tej so pripomogle tudi politične spremembe in v novi državi Kraljevini SHS je bila leta 1919 ustanovljena težko pričakovana slovenska univerza. Univerzitetna komisija je arhitektu Ivanu Vurniku zaupala nalogo, da v okviru Tehnične fakultete organizira Oddelek za arhitekturo. Vurnik je na profesorsko mesto povabil Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika. Slednji je sprva okleval, ko pa se Fabiani vabilu ni odzval, je potrdil, da sprejme profesuro. 16. junija 1920 je bil soglasno izvoljen za rednega profesorja za arhitekturo, s pedagoškim delom je začel v zimskem semestru študijskega leta 1921/22. Tako sta začela vzporedno nastajati dva opusa, praški in ljubljanski, ki sta se več kot desetletje prepletala in vplivala drug na drugega.

"Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku. Nasprotno pa je prevzemal z nezavedno lahkoto v svojo zavest oblike in dekorativne elemente, ki jih je z obilnim darom in veliko spretnostjo dopolnjeval. Da je šlo to včasih na račun konstrukcije in organske plati stvari, je razumljivo in tudi bistveno. On stoji visoko nad povprečnimi strokovnimi kolegi. Do svojih naročnikov je znal Plečnik obvarovati svojo avtoriteto." [6] Tako ga je ocenil njegov, tedaj že uveljavljeni kolega Maks Fabiani. [7]


Plečnikovi začetki v Ljubljani so bili skromni. Uredil si je lasten dom v Trnovem (1923–1925) in kmalu dobil pomembnejša naročila: gradnjo cerkve sv. Frančiška v Šiški (1925–1930), zasnoval je cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini (1925–1930), Zbornico za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani (1925–1927), Ljudsko posojilnico v Celju (1927–1933), Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani (1928–1930), cerkev sv. Antona v Beogradu (1929–1932), Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani (1936–1941), cerkev sv. Mihaela na Barju (1936–1939), kompleks poslovilnih objektov na ljubljanskem pokopališču Žale (1939–1941), Uršulinsko gimnazijo (1939–1941) in Tržnice (1940–1942). Od ljubljanskih urbanističnih ureditev je treba poudariti oblikovanje osi Vegove ceste z iztekom na Kongresni trg in park Zvezdo, ureditev nabrežij Ljubljanice in Gradaščice z vrsto mostov, Zoisovo cesto s Šentjakobskim trgom, ureditev parka Tivoli in Rimskega zidu pa tudi okolico cerkve sv. Jerneja v Šiški in Šance na grajskem griču.

Ne samo z arhitekturo, Plečnik je na svoje študente vplival tudi s svojo pojavo. "Plečnik se je oblačil zelo preprosto. Nosil je temno obleko z vestjo, preprosto srajco s trdim ovratnikom in okrog vratu je imel mašnjo (metuljčka), ki se je natikala. Druge obutve ni poznal kot široko oblikovane štifletke. [8] Na glavi je imel širok klobuk z naravno štulo."  Profesorjev oblačilni videz so, kot znak pripadnosti, v času študija posnemali tudi njegovi učenci. Anton Suhadolc jih imenuje plečnikovci. Posnemanju mojstrovega zunanjega videza se je pridružil tudi sam. [9]

Plečnikova študija središča Ljubljane © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka


Plečnik ob svojem zadnjem dokončanem delu, paviljonu na Brionih, 1956 © Lojze Gostiša

Po 2. svetovni vojni se je Plečnik ukvarjal predvsem z oblikovanjem spomenikov NOB, prenovil je več cerkva ter opremil več krstilnic in kapel. Najvidnejši nalogi njegovega poznega ustvarjanja sta prenova ljubljanskih Križank (1952–1956) in postavitev paviljona na Brionih (1956).

Jože Plečnik je bil član Masarykove Akademije dela od leta 1925 dalje. Leta 1938 je postal eden prvih članov novoustanovljene slovenske Akademije znanosti in umetnosti, leta 1939 pa je bil imenovan za častnega meščana Ljubljane. Prešernovo nagrado, najvišje slovensko nacionalno priznanje za umetniške dosežke, je prejel leta 1949. Leta 1952, ob svoji osemdesetletnici, je prejel častni doktorat Univerze v Ljubljani in Tehniške visoke šole na Dunaju in bil leta 1954 imenovan za častnega člana Kraljevega združenja britanskih arhitektov R.I.B.A.

Umrl je 7. 1. 1957, na svojem domu v Trnovem, pokopan je v družinskem grobu na ljubljanskih Žalah.[10]

Ob Plečnikovi smrti je njegovo ustvarjalno vodilo ocenil Edvard Ravnikar, njegov učenec in osrednji slovenski arhitekt po njem: "Bil je idealist in z merili preteklosti je meril sedanjost, bil je konservativen in svoje vzore je videl v minulosti in mu je mogoče ravno zato uspelo postaviti trdno disciplino, iz katere je vsakršna pot naprej. V življenju je mnogokrat stal ob strani, iskal svojega renesančnega kneza, ki ga ni bilo, obenem pa je z delavnostjo in zavzetostjo pokazal, kako je treba delati. Mnogi vidijo v njem oblikovalca okrasnih in dodatnih drobnarij; obenem pa je pokazal, kako se pravilno in dobro postavi kamen na kamen, kar je bistvo arhitektovega znanja in kar je bolj pomembno od tega, v katerem slogu smo ga postavili." [11]

avtorica teksta: Ana Porok


Opombe
[1] Grabrijan, Plečnik in njegova šola, str. 8. Iz knjige je vzeta tudi Plečnikova misel, s katero je naslovljen članek.
[2] Helena Molka (1831–1899), poročena Plečnik; sin Jože jo je zelo spoštoval in bil nanjo izredno navezan.
[3] Otto Wagner (184–1918) avstrijski arhitekt, urbanist in teoretik; leta 1894 je postal profesor na dunajski likovni akademiji in velja za enega začetnikov moderne arhitekture.
[4] Adolf Loos (1870–1933) avstrijski arhitekt češkega porekla, vpliven evropski teoretik moderne arhitekture, Plečnikov sodobnik.
[5] "Nicht dem Quadratmeter Zeichenpapier, sondern dem Menschen Pletschnik [sic] wurde der Preis [Rom-Preis der Akademie der bildenden Künste, Wien] zuerkannt. Und das ist ein höchst seltener Mensch, ein Mensch, der die italienische Luft nöthig hat wie einen Bissen Brot. Denn Pletschnik ist der hungrigste unter unseren jungen Architekten. Deswegen muß man ihm auch zu essen geben. Des Einen sind wir gewiß: Was er auch immer verbraucht, er wird es uns tausendfach an Kraft zurückgeben."
Adolf Loos, Aus der Wagnerschule. Neue Freie Presse, 31. 7. 1898, str. 12.
[6] Hrausky, Koželj, Fabiani, Ljubljana 2010, str. 21.
[7] Maks Fabiani (1865–1962), arhitekt slovenskega rodu, urbanist, profesor, inovator in teoretik.
[8] Plečnik je nosil »štifletke«, visoke čevlje brez vezalk (gležnarje).
[9] Krečič, Plečnik in jaz, str. 157–158.
[10] Poglavje je povzeto po literaturi: KREČIČ, Peter: Jože Plečnik – Ljubljana: DZS, 1992; KREČIČ, Peter: Jože Plečnik, moderni klasik. – Ljubljana: DZS, 1999; PRELOVŠEK, Damjan: Plečnikova zbirka. – Ljubljana: Arhitekturni muzej, 1974.
[11] Ravnikar, Jože Plečnik. Naši razgledi VI, št. 1 (120), 12. 1. 1957, str. 1.