Plečnik in voda: vodnjaki v mestu

Voda je Plečnika navdihovala od vsega začetka njegovega ustvarjanja: v svoja dela jo je vključeval že v svoja zgodnja dela na Dunaju, igrala je veliko vlogo pri prenovi Praškega gradu, predvsem pa je največje z vodo povezane projekte arhitekt izvedel prav v Ljubljani, ko je urejal bregove Ljubljanice. Razstava Plečnik in voda: vodnjaki v mestu pa se za razliko od njegovih večjih projektov posveča Plečnikovim zamislim in realizacijam manjših rešitev, v katere je vključeval vodo kot simbol vira življenja in očiščenja.

Ana Porok, avtorica razstave, je ob tem povedala: »Plečnik se je v svojem celotnem opusu posvečal tudi oblikovanju vodnjakov. Voda mu je kot tekoči element pomenila dopolnitev in oživitev statične arhitekture. V svojem poznem obdobju je veliko razmišljal o različnih kombinacijah spomenikov v sozvočju z vodo, kar se lepo kaže v vrsti izvirnih skic in načrtov na razstavi, njegove zamisli pa žal niso bile uresničene.«

Razstavo, ki se osredotoča na Plečnikove zamisli za ljubljanske vodnjake in spomenike, dopolnjuje tudi arhitektova ureditev Rožnovenskega vodnjaka v Kranju. Ravno to Plečnikovo delo je bilo navdih za umetnico Lelo B. Njatin, ki je ustvarila izvirno pravljico z naslovom Umetnik in ptič in jo javnosti predstavila na mestu samem; pravljica je tudi del postavitve razstave Plečnik in voda.

Razstava je s podporo Ministrstva za okolje in prostor del projekta Mesec prostora 2017, ki letos poteka pod sloganom Zeleni prostor povezuje. »Z izbiro osrednje teme Meseca prostora 2017 želimo izpostaviti razvojni in varovalni vidik povezovanja in medsebojnega dopolnjevanja zelenih prostorov ter vlogo prostorskega načrtovanja pri tem. Povezan zeleni prostor je vodilo usmerjanja prihodnjega razvoja v prostoru, ki bo vključeno tudi v novo Strategijo prostorskega razvoja Slovenije 2030, ki je trenutno v pripravi,« so o pomenu projekta povedali na ministrstvu. Celotni program projekta je na voljo tukaj.

Razstavo, povezano s Plečnikovim ustvarjanjem z vodo, pa je podprlo tudi javno podjetje VODOVOD-KANALIZACIJA.

Spremno besedilo zloženke

Plečniku je voda velikokrat pomenila vir navdiha, v številnih svojih projektih je iskal sozvočje med statično arhitekturo in njenim oplemenitenjem prek gibanja vode.

Že na Dunaju je kot mlad arhitekt leta 1909 skupaj s kiparjem Josefom Engelhartom v manjšem ovalnem parku zasnoval vodnjak Karla Boromejskega. Spominsko obeležje, ki ga je Plečnik zaključil s trikotnim obeliskom, je bilo zasnovano ob 60-letnici dunajskega župana Karla Luegerja. Plečnik sam je modeliral podstavek obeliska in vaze na ograji, pri tem projektu pa se je zgledoval po Robbovem vodnjaku, ki stoji pred ljubljansko mestno hišo.

Pri preurejanju Praškega gradu (1920–1934) za prvega demokratično izvoljenega predsednika Češkoslovaške, T. G. Masaryka, je ohranjal obstoječe in zasnoval vrsto novih vodnjakov s simbolnimi pomeni. Na Tretjem dvorišču je vodnjak sv. Jurija obdal z od tal dvignjenim obročem, ki simbolizira svetniški sij, Orlovski vodnjak je ohranil na izvirnem mestu pred vhodom v Vladislavovo dvorano in ga arhitekturno dopolnil. V predsednikovem zasebnem stanovanju je zasnoval impluvij z monolitnim granitnim vodnjakom na sredini in stenski umivalnik v knjižnici, v prostoru ob zgornjem podestu stopnišča na Rajski vrt je oblikoval vodnjak z baročno levjo glavo in simboličnim napisom SEMPER (vedno); oblikoval je tudi vodnjak z vazo ob vznožju stopnišča Rajskega vrta.

V Ljubljani se je medtem sočasno ukvarjal z urejanjem trgovinske zbornice (1927; danes Ustavno sodišče RS); tu je na dvorišču postavil vodnjak, ki je, kar zadeva podstavek, zelo soroden oblikovanju vodnjaka sv. Jurija s Praškega gradu.

Ureditev ograje okoli župnijske posesti cerkve sv. Petra je bila eden od njegovih zgodnjih projektov v Ljubljani; zaključil jo je leta 1932 in vanjo vgradil vodnjak, ki je zasnovan v simetriji in kot odsev rozete v ograji.

Plečnik je na začetku Tivolija uredil manjši trikoten park (1933), ki je bil namenjen otrokom. Vanj je postavil plitev okrogel bazen, ki je poglobljen s petimi koncentričnimi stopnicami in okrašen s plastiko Deček z gosjo, ki jo je ustvaril kipar France Gorše.

V Ljubljani si je želel spet oživiti več srednjeveških vodnjakov in to mu je uspelo pri ureditvi Šentjakobskega trga (1927), kjer je postavil nov vodnjak na mestu nekdanjega, ki je nekoč stal na dvorišču po požaru porušenega jezuitskega kolegija, in v parku Zvezda (1941), kjer je Plečnikov učenec in tedanji mestni arhitekt Boris Kobe nadaljeval preurejanje in pri tem upošteval profesorjeve želje o oživitvi starega vodnjaka kapucinskega samostana v novi podobi pitnika. Plečnik je ohranil tudi stari vodnjak utrdbe na Šancah (ok. 1934), ki ga je sicer nadzidal s kamnito strukturo v obliki valja in ga pokril z obokom.

Na potrebe mimoidočih prav tako ni pozabil ob ureditvi osrednje ljubljanske tržnice (1942), kjer sta umivalnika iz umetnega kamna v stebrni lopi zelo funkcionalno oblikovana in namenjena vsem mimoidočim.

Vodnjak na Žalah (1940) je postavljen pred kapelo sv. Nikolaja, zavetnika ljubljanske stolnice. Zgrajen je iz kamna, ki je ostal pri obnovi Marijinega stebra na Šentjakobskem trgu. Krasiti bi ga moral kip »jarega« (mladega) petelina iz tolčenega bakra, ki ga je modeliral kipar Božo Pengov, vendar do postavitve ni prišlo, in Plečnik ga je kasneje namenil za okras Rožnovenskega vodnjaka v Kranju (1955). Tu si je stopnišče z vodnjakom zamislil kot celovito oblikovan svečan vhod v staro mestno jedro.

Zanimiv je tudi izvirno oblikovan spomenik Osvobodilni fronti pred Vidmarjevo vilo v Ljubljani (1951): Plečnik si ga je zamislil v obliki stenskega vodnjaka, kjer naj bi sedem vodnih curkov simboliziralo življenjsko moč slovenskega naroda, vendar ni nikoli deloval kot fontana.

Veliko njegovih idej za vodnjake in kasneje spomenike, ki bi vključevali vodo, je ostalo neuresničenih: tako je le v načrtih iz leta 1927 ostal vodnjak na Zoisovi cesti, nasproti Fakultete za arhitekturo, njegovih načrtov za vodnjak v veži trgovinske zbornice (danes Ustavno sodišče RS) iz istega leta pa žal nimamo ohranjenih.

Omeniti je treba tudi zasnovo novega slovenskega parlamenta, ki jo je poimenoval Katedrala svobode, iz leta 1947. Tu je v kleti pod osrednjo okroglo dvorano načrtoval monumentalen vodnjak kot simbolični izvir življenja in navdih modrosti.

Element vode je Plečnik videl kot ustrezno dopolnitev arhitekture. Tako kot vodnjak nosi mnogo simboličnih sporočil, saj lahko pomeni vir življenja, sredstvo očiščevanja, vir obnavljanja in preporoda, izvir znanja, modrosti, simbol izobilja in skrivnosti …, tako je znal Plečnik tudi izvirno prilagoditi njegovo obliko raznovrstnim potrebam in prostoru, kamor je postavljen.

—Ana Porok