Plečnik na Brionih

Pri pripravi razstave o zadnjem v celoti dokončanem arhitektovem projektu, gradnji vrtnega paviljona na Brionih leta 1956, v Plečnikovi hiši sodelujemo z Rokopisnim oddelkom Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je pridobil dragoceno donacijo dr. Lojzeta Gostiše. Ta razkriva do sedaj javnosti neznane izvirne načrte paviljona in fotografije Plečnikovih obiskov Brionov. Med temi fotografijami so tudi zadnji Plečnikovi portreti, posneti jeseni 1956. Posebno dragoceno je tudi osebno pričevanje dr. Gostiše o okoliščinah, ki so botrovale izvedbi tega projekta, ki predstavlja simbolični Plečnikov testament. 

O sodelovanju z arhitektom Plečnikom se dr. Lojze Gostiša spominja: "Arhitekt Tone Bitenc me je priporočil, da sem se dne 5. januarja 1955 na fakulteti za arhitekturo sestal s prof. arh. Jožetom Plečnikom. Posredoval sem mu prošnjo preživelih borcev Slovenije, da bi izdelal načrt za vrtno lopo, ki so jo nameravali pokloniti komandantu Titu na Brionih. Plečnik jim je z zadovoljstvom ugodil. V jutranjem mraku, dne 14. januarja 1955, sem ga odpeljal na Brione. Želel je videti lokacijo. Med potjo sva se na njegovo pobudo ustavila v Hrastovljah, ki jih dotlej še ni videl. Nacionalni spomenik leta devetnajsto petinpetdeset. Cerkev z visokim renesančnim obzidjem. Mrakobno razpoloženje njene notranjščine. Mežnar s petrolejko v roki. S črnim ogrinjalom oviti istrijanki. Mrtvaški ples. Plečnik. Tišina in komaj slišen izdih: "Fantazma!" Na Brionih so uglednega gosta prof. arh. Plečnika sprejeli domala protokolarno. Ogledal si je lokacijo, nato pa se je s svojim nekdanjim študentom, arhitektom Vinkom Glanzem, sprehodil med ostalinami na Brionih še ohranjene rimske kulture. Zadnje dni januarja 1955 mi je Plečnik v domači delovni lopi na Karunovi predstavil in izročil načrt vrtne lope, načrt, ki žal ni bil realiziran. V Sloveniji ni bilo ustvarjalca, ki bi udejanjil to avtorjevo hotenje. Zasnoval je nov načrt. Izvedli so ga: podjetje Naravni kamen pod vodstvom Milana Pertota; kiparji: Frančišek Smerdu, Ivan Sajovic, Marija in Stane Keržič; rezbar Jože Lapuh in slikar France Mihelič, avtor mozaika na obodu lope. Gradnjo je vodil arhitekt Tone Bitenc, dolgoletni Plečnikov asistent. Poleti 1956 je bila lopa zgrajena. Na Brione sem ponovno pripeljal Plečnika. Ogledal si je svojo zadnjo v življenju uresničeno mojstrovino." 

Spremno besedilo iz zloženke ob razstavi

Gradnja brionskega paviljona sodi med zadnja Plečnikova dela, čeprav v določenem pogledu pooseblja njegove celotne umetniške ideale. Graditi s kamnom v mediteranskem okolju je bila njegova želja že od študija pri Ottu Wagnerju, kjer je Teodorikov mavzolej v Raveni veljal za enega klasičnih arhitekturnih arhetipov. Pozneje je svojim študentom o tem s ponosom pripovedoval: "Streha Teodorikovega mavzoleja v Raveni, 11 metrov v premeru, je iz istrskega kamna, to je iz našega kamna!" To velja omeniti, ker si je tudi na Brionih želel monolitno streho, vendar so jo na njegovo razočaranje morali izvesti iz dveh kosov. Z Rapalsko pogodbo je Slovenija izgubila Kras in dostop do morja, kar je Plečniku onemogočilo, da bi uresničil svoje mladostne sanje. Umetnosti kritik in dubrovniški konservator Kosta Strajnić ga je sicer skušal pritegniti k sodelovanju v Dalmaciji, vendar med ponujenimi nalogami ni bilo nobene, ki bi se mogla meriti z brionskim paviljonom, poleg tega pa je bil Plečnik zaposlen z deli v Pragi in Ljubljani. 

Zato lahko razumemo, da je triinosemdesetletni umetnik z veseljem sprejel Gostiševo povabilo in ga tudi, kot je sam dejal, z "vso predanostjo" izpolnil. Nekoliko je tudi upal, da bo ob tej priliki morda srečal Tita, ki ga je imel za pomembno zgodovinsko osebnost. Lojze Gostiša je bil v mladosti umetnostno zainteresiran aktivist z dobrimi stiki z nekaterimi vplivnimi politiki. V nasprotju z mnogimi drugimi, ki so imeli Plečnika za zastarelega eklektika, je bil sam dovolj senzibilen, da je v njem prepoznal genialnega ustvarjalca. K temu je gotovo nekoliko prispevalo tudi prijateljevanje z njegovim učencem in asistentom Tonetom Bitencem. Začelo se je z željo Zveze slovenskih borcev, da bi predsedniku Titu podarili nekaj posebnega. Gostiša jih je prepričal, da bi bilo najprimernejše darilo prav paviljon v neposredni bližini Belega dvora, kjer se je predsednik pogosto mudil. 

Plečnik si je pod Gostiševim vodstvom najprej ogledal lokacijo, čez nekaj dni pa mu je že ponudil prvi načrt paviljona. Pri tem si je pomagal z zamislijo podobne stavbe za pesnika Franceta Prešerna v njegovi rojstni Vrbi, ki jo je pozneje, nekoliko predelano, spet zaman poskusil uporabiti za spomenik NOB na Ptuju. 

Načrtoval je okrogel antični tolos, katerega stebri bi se menjavali z antropomorfnimi kariatidami. Vrh bi kronal vzpenjajoči se konj. Šlo naj bi torej za pravi antični ikonografski arzenal, kakršnega je občudoval že ob obisku Aten leta 1927. Zataknilo se je pri iskanju kiparjev. Po mavčnem modelu je Plečnik spoznal, da ne bo dobil umetnika, ki bi bil sposoben antične stilizacije, kakršno je želel. Jakob Savinšek je bil tedaj nedvomno eden vodilnih slovenskih kiparjev, vendar daleč od Plečnikovih klasičnih predstav. Zato je po nekaj poskusih zamenjave kariatid z ornamentalnimi stebri v celoti spremenil zamisel in znotraj kamnitega zunanjega plašča postavil še notranjega iz lesenih stebrov na podstavkih, ki bi nosili nekoliko višjo in ožjo strešno ploščo. Tempelj v templju je stara arhitekturna tema, ki jo je Plečnik pred tem že večkrat s pridom uporabil. Dvojnost je podčrtal tudi s tem, ko je strešno ploščo z vmesnimi konzolami dvignil nad zunanji kamniti obroč. Največja novost tega načrta je bila v kombinaciji kamna z lesom, tako rekoč Mediterana s severom. Kot pričata krstilnici v Stranjah in v Šiški, ga je s starostjo pritegovalo tudi rezbarsko okrasje evropskega severa. Kamen in les pa imata tudi različni tektonski vlogi. Prvi v obliki stiliziranih gladkih dorskih stebrov nosi težko streho, leseni stebri pa so votli in ponoči od znotraj osvetljeni, torej pravo materialno nasprotje kompaktnemu istrskemu kamnu. Da je imel Plečnik pri delu v glavi še druge zamisli, priča neuresničeni tlak iz brušenega stekla, kakršnega je pred mnogimi leti napravil dunajskemu galanteristu Weidmannu, ki pa je prej umrl, preden bi lahko v njem užival. 

Gradnjo paviljona je nadziral Tone Bitenc, medtem ko je Plečnik v Ljubljani lahko bedel le nad izdelavo lesenih stebrov, za katere je narisal okrasje. Te so zaradi izredne velikosti stružili v ljubljanskem Litostroju, kjer jim je dal dokončno podobo rezbar Jože Lapuh. Nanje pritrjeni kosi barvastih marmorjev so izrazit dodatek, prevzet iz češke srednjeveške umetnosti. Gostiša je kot dober organizator poskrbel tudi za druge sodelavce. Tako je kip nebeškega točaja Ganimeda vrh strehe izklesal Frančišek Smerdu, strešne konzole pa sta s kipi ptic opremila Marija in Stane Keržič. Karton za stropni mozaik je izdelal France Mihelič. Nikjer ni sledu o kaki revolucionarni ikonografiji. Leseni stebri in živalska plastika kažejo ideološko nevtralno okrasje, prevzeto iz umetnosti minulih dob. Tudi stropni mozaik ženske figure s soncem in luno ne more predstavljati kaj dosti drugega od bujnega bogastva cvetoče narave. Plečnik si vsekakor ni zamislil tako vpadljivega kiparskega okrasja, kar je moral ugotoviti tudi ob svojem obisku Brionov le nekaj mesecev pred smrtjo. Tedaj so nastali tudi Gostiševi klasični posnetki Plečnika v temnem plašču s klobukom in z belim cvetom. Pozneje so lesene stebre iz slavonskega hrasta po nepotrebnem premazali z rjavo barvo in jim odvzeli plemenito lepoto naravno postaranega srebrnkastega lesa, ki je bila del Plečnikove zamisli. Leseni model paviljona je Bitenc po učiteljevi smrti spremenil v lestenec gostinske sobe v ljubljanskih Križankah. 

Nedaleč stran je Plečnik po Gostiševem posredovanju postavil masivno kamnito mizo v spomin na zborovanje slovenskih komunistov na Okroglici, medtem ko dve kamniti vazi v bližini paviljona opozarjata še na zborovanji v Dolenjskih toplicah in na Čebinah. Po pripovedovanju arhitektove nečakinje stric ni bil navdušen nad kiparskim dodatkom mize, saj v njegovem času očitno ni bilo več umetnika, ki bi znal tako intimno razumeti sporočilo antike. Razstavo je omogočil Lojze Gostiša s plemenito donacijo doslej neobjavljenega arhivskega gradiva Rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice. 

avtor besedila: dr. Damjan Prelovšek
 

Spremljevalna dogodka razstave 

8. 2., Prešernov dan, ob 12:00
vodstvo po razstavi z avtorjema Marijanom Rupertom in Žigom Cerkvenikom, NUK

29. 3. ob 17:00
vodstvo po razstavi z avtorjema Marijanom Rupertom in Žigom Cerkvenikom, NUK