Nulla dies sine linea. Profesor Plečnik in njegova šola v Ljubljani

Plečnik se je s poučevanjem seznanil že v Pragi, nadaljeval pa je kot profesor na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kasneje Fakultete za arhitekturo, kjer se je oblikovala tako imenovana Plečnikova šola. Tokratna razstava v Plečnikovi hiši tako skozi dela in spomine študentov sledi principom in nazorom Plečnikovega pedagoškega dela. Predstavlja naloge, ki so jih študentje dobivali od Plečnika, pri čemer so izkazovali visoko raven spretnosti pri risanju in projektiranju. Novinci so najprej dobili manj zahtevno nalogo iz umetne obrti – oblikovanje naslovnice knjige, kljuke, svečnika ali kosa pohištva, nekoliko kasneje pa še manjšega spomenika – vodnjaka, nagrobnika, kostnice, kapelice, tudi čebelnjaka.

Delo v šoli je potekalo od jutra do odmora za kosilo in nato do večernih ur. Sobota je bila študentovski praznik in na ta dan so študentje po risalnici razpostavili svoje domače naloge ter jih najprej ocenili sami, nato pa je to storil še profesor. V tretjem letniku je arhitekturno risanje zamenjala arhitekturna kompozicija, kjer so se študentje posvetili zahtevnejšim nalogam – grobnicam in javnim poslopjem, torej cerkvam, šolam, poštam, gasilskim domovom in galerijam, pa tudi urbanističnim ureditvam. Ko je Plečnik začel dobivati večja zunanja naročila, so študentje sodelovali tudi pri teh načrtih. Nekatera naročila jim je dal v začetno razmišljanje, pri drugih so mu pomagali preizkušati njegove lastne rešitve.

Razstava, ki jo je pripravila kustosinja Ana Porok s sodelavcema Katjo Ogrin in dr. Tomažem Jurco, predstavlja gradivo, ki se je po Plečnikovi smrti (1957) še do danes ohranilo v Plečnikovem kabinetu na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in v Plečnikovi hiši v Trnovem. Popisano in fotografirano gradivo nam ponuja edinstven in doslej še neraziskan vpogled v delovanje, metode in učne načrte Plečnikove šole.

Besedilo iz razstavne zloženke:

Arhitekt Jože Plečnik je s svojim delom nedvomno močno zaznamoval podobo domače Ljubljane, in čeprav veljata tako Dunaj kot Praga za dragocena bisera njegovega ustvarjalnega opusa, je cenjeni mojster pustil največji pečat prav na arhitekturi rodnega mesta. Poleg Plečnikovih stvaritev je skoraj enako pomembna sestavina njegove zapuščine tudi pedagoško delo, katerega odmevi še danes odzvanjajo v delih njegovih učencev. Predanost, disciplina, odrekanje in nenehno spogledovanje s popolnostjo so bile značilnosti tako njegovega umetniškega delovanja kot tudi njegovega načina življenja, zato ni presenetljivo, da je omenjena vodila in načela prenesel tudi v svoje pedagoško delo. S poučevanjem se je seznanil že v Pragi, nadaljeval pa je kot profesor na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kasneje Fakultete za arhitekturo, kjer se je najprej oblikovala tako imenovana Plečnikova šola, kasneje pa na njenem izročilu še ljubljanska arhitekturna šola. Njegova močna osebnost in zavračanje modernizma sta spodbudila nastanek Vurnikove šole, ki se je kmalu ločila od Plečnikove, ter beg nekaterih njegovih študentov v tujino, k Le Corbusieru. Iz navedenih razlogov, h katerim so prispevala tudi njegova verska prepričanja, so Plečnika po drugi svetovni vojni odrinili v ozadje, tako glede urbanističnega urejanja mesta kot tudi dela na fakulteti, a je pri poučevanju vseeno vztrajal do svoje smrti.

Profesor Plečnik je bil znan po tem, da je svojim študentom zapovedal, naj se z enako skrbnostjo lotijo vsake naloge, pa naj gre za čebelnjak, šolo, vaško kapelico ali oblikovanje zamaška za steklenico. Tega se je vseskozi držal tudi sam. Učil jih je spoštovanja do domačega izročila in uporabe klasičnih gradiv, saj je bil prepričan, da ne more brez upoštevanja preteklosti nastati nič trajnega, ter jim vcepil ljubezen in odgovornost do izbranega poklica. Tudi način poučevanja, ki je zaznamoval njegovo šolo in pri katerem v seminarjih sodelujejo študenti različnih generacij, je ostal posebnost ljubljanske šole za arhitekturo vse do danes.

Če so sprva v Plečnikovem seminarju prevladovali študentje, pa se je po drugi svetovni vojni razmerje spremenilo v korist študentk, saj so si njihovi ambicioznejši kolegi izborili mesto pri drugem profesorju. A Plečnik se je dobro znašel tudi v ženskem svetu in nekatere študentke so pozneje postale njegove sodelavke. Njegove diplomantke so se uveljavile tako na področju arhitekture kot spomeniškega varstva, konservatorstva ter industrijskega in celo zlatarskega oblikovanja. Nekaj se jih je posvetilo pedagoškemu delu, druge so delovale kot svobodne umetnice. Alenka Kham Pičman, ki je diplomirala tudi na Akademiji za likovno umetnost in ustvarila bogat slikarski opus, se je med drugim specializirala za notranjo opremo ladijskih prostorov.

Svojim študentom je bil Plečnik predan mentor. V učilnici je z njimi preživljal dolge dneve; redkih besed, a budnega očesa. Od njih je pričakoval prav takšno zavezanost študiju in arhitekturi, kot jo je čutil sam, in vseskozi je zagovarjal trdo delo. Če so mu študentje pomagali pri zunanjih naročilih, je z njimi pogosto delil svojo plačo, kot je razvidno iz pričevanja Andreja Lodranta, zadnjega študenta, ki ga je Plečnik leta 1951 sprejel v svoj seminar. Skromnost, popolna predanost delu in stremljenje k popolnosti so bili tako glavna vodila njegovega življenja in ustvarjanja, in te nauke je prenesel tudi na svojo šolo.

Nulla dies sine linea. Profesor Plečnik in njegova šola

Avtorji kataloga, dr. Tomaž Jurca, Katja Ogrin in Ana Porok, nam v publikaciji razkrijejo kakšen je bil Plečnik kot profesor, kaj vse je zahteval od svojih študentov ter kakšno življenjsko ...