V svetu turbulentno 20. stoletje so tudi v Ljubljani zaznamovala izmenjujoča se obdobja vojn in napredka. S koncem prve svetovne vojne, v času katere je bila Ljubljana pomembno mesto v zaledju soške fronte, se je končala tudi več kot 600-letna vladavina Habsburžanov v slovenskih deželah. V obdobju med obema vojnama je življenje v Ljubljani zaznamovalo živahno meščansko dogajanje, ustanovitev borze, univerze, akademije znanosti in umetnosti ter velesejma, poseben pečat pa je temu času in samemu mestu s svojo premišljeno arhitekturo dodal Plečnik, zaradi česar je Ljubljana še danes edinstvena.
Druga svetovna vojna je mestu zadala mnoge rane in Ljubljano ovila v obroč bodeče žice, z osvoboditvijo mesta pa je država vstopila v novo politično, družbeno in ekonomsko ureditev – socialistično Jugoslavijo. Za to obdobje je značilna hitra urbanizacija mesta, Ljubljana je pospešeno rasla, s priseljevanjem pa je naglo naraščalo tudi število prebivalcev. Po nekaj desetletjih v Jugoslaviji (med drugim je leta 1980 v ljubljanskem Kliničnem centru umrl maršal Tito) so se Slovenci leta 1990 na plebiscitu odločili oblikovati samostojno državo, in 25. junija 1991 je bila razglašena samostojnost. Tako je Ljubljana prvič postala prestolnica samostojne slovenske države.
Tako kot smo pred 40.000 leti začeli, nadaljujemo tudi danes: z naravo. Ljubljana tudi po večtisočletni zgodovini poselitve tega prostora z naravo ohranja močan stik, saj zelene površine segajo globoko proti središču danes sodobnega evropskega mesta.
