Umetniško snovanje in aktivistično delo Adele Jušić (Sarajevo, 1982) opredeljuje prežetost z njenimi lastnimi izkustvi in spomini ter s politikami, ki izhajajo iz feminističnega diskurza. Skozi raziskovanje ciklov zgodovinskega nasilja nad ženskami se osredotoča po eni strani na t. i. polpreteklo zgodovino nekdanje Jugoslavije, po drugi pa tudi na neprijetno sedanjo realnost, ki iz prve izhaja. Adela Jušić je aktivna članica in ena izmed ustanoviteljic Združenja za kulturo in umetnost CRVENA, v okviru katerega predstavlja eno glavnih ustvarjalk projekta spletni arhiv Antifašistične fronte žensk BiH in Jugoslavije. Poleg tega je Jušićeva ljubljanski javnosti morda znana tudi po svojem sodelovanju na festivalih Mesto žensk in Rdeče zore v zadnjih nekaj letih. 

Projekt "Stvarno, a ne tudi resnično", ki zajema dela v različnih medijih, obravnava relativno kratko časovno obdobje od začetka druge svetovne vojne do sredine petdesetih let preteklega stoletja, v katerem pa so nastopile drastične spremembe v politiki do žensk. V prvem delu tega obdobja so bile ženske množično mobilizirane v vojne vrste ter v okviru zgoraj omenjene antifašistične fronte vključene v boj v ozadju – tako so prvič vstopile v javno in politično življenje na način, ki jim je bil prej zaradi patriarhalne ureditve družbe onemogočen. V drugem delu omenjenega obdobja pa so bile ženske pritegnjene k sodelovanju pri izgradnji nove države in družbe. Po vojni je politični vrh »žensko vprašanje« videl kot rešeno, dokler ni hiter proces ženske emancipacije postal neposredna grožnja patriarhatu in AFŽ je bila na svojem 4. kongresu leta 1953razpuščena. V 50-ih letih 20. stoletja so bile ženske ponovno pozvane k vrnitvi k svojim "naravnim" vlogam matere, gospodinje, vzgojiteljice in negovalke. 

Adela Jušić poizkuša v svojih delih problematizirati udeležbo žensk v NOB in na to vezano politiko spominjanja. Ženske, ki so v tem boju igrale pomembno vlogo, so namreč uradne verzije zgodovinskega spomina spremenile v idealizirano, skorajda alegorično figuro, s katero se ostale smrtnice težko poistovetijo. Jušićeva meni, da je bil s tem emancipacijski proces zelo okrnjen, zato želi pozornost usmeriti v načine (re)kreiranja politike spomina, povezanega z vlogo žensk v omenjenem času. Delo Belo krilo, Rdeče krilo je nastalo na osnovi pripovedi o Ravi Janković in Mariji Bursać v knjigi Ženske heroji (1967), v kateri so ženski značaji obravnavani v duhu poveličevanja protifašističnega boja. Postavljeno je v vitrino, kar mu daje pridih muzejskosti in opozarja na pomanjkanje tovrstnih pričevalcev v institucijah zgodovine. Če je potrebno, smo vsi vojska predstavlja serijo knjižnih intervencij iz fotomonografije Sutjeska 1943–73. Risbe z monumentalnim nabojem, vizionarskim pridihom in naslovom Petletni načrt – srečnejša prihodnost naših narodov razkrivajo, kaj se je z žensko dogajalo v jugoslovanskem povojnem razvoju. Zvočna instalacija Šla je v boj pa ob izmenjavanju fašističnih ter revolucionarnih pesmi razgrinja motiv žensk za pridružitev NOB, ki ni bil zgolj v patriotizmu, temveč tudi v želji po enakopravnosti z moškimi.