Minna Henriksson (1976, Oulu, Finska) v svojem delu raziskuje teme, kot so nacionalizem, rasizem, gospodarstvo, izbrisana zgodovina levičarskega boja ter politika v umetnosti. V tokratnem projektu se obrača k družbeno-političnim razmerjem, ki so geografsko in historično vezane na odnos med Finsko in Južnoafriško republiko v obdobju apartheida. Dela na papirju razkrivajo zgodovinsko vlogo surovine ter družb, vpletenih v njeno proizvodnjo ter transport. Največji delež finskega izvoza je namreč predstavljal papir, ki je v omenjenem obdobju zajemal prek polovice materiala uvoznice za dnevni tisk. Ta je bil kot eno najmočnejših in najvplivnejših tihih orožij za razširjanje idej in indoktrinacije, tudi sredstvo za vzpostavljanje identifikacije z vodečo avtoritarno ideologijo in posledično ohranjanje apartheida. Dela izvedena v tehniki linoreza umetnici omogočajo v prostoru odtisa – ta se pne med podobo in besedo, saj vsebuje risbe, logotipe ter izvlečke iz dokumentov – vzpostavitev specifične historične izkušnje in prikaz bipolarnosti odnosa države izvoznice, ki je kljub prekinitvi sodelovanja sindikatov transporta ter delavcev papirne dejavnosti z JAR leta 1985 trajala vse do leta 1987, ko je Finska z zakonom za štiri leta uvedla embargo. 

Raziskovalno delo Sezgina Boynika (1977, Prizren, Kosovo) se pogostoma nanaša na razmerje med estetiko in politiko, kulturni nacionalizem, jugoslovansko kinematofijo in punk. S projektom Teze o hardcoru predstavlja razmislek o hardcoru. Ta poleg svoje glasbene podstati zaznamuje etično držo oziroma obliko izražanja, ki negira umestitev v specifično kulturo, pri čemer pod kulturo smatra tudi ekonomski, družbeni in ideološki sistem (ki je v funkciji doseganja političnih ciljev vladajoče elite naroda). Hardcore vsebuje elemente drugačnosti, novosti: deklarirane norme vzpostavlja kot vprašljive in ustvarja avtonomni teritorij, ki postaja glavni kriterij identitete. V zvezi s tem naj citiram Platonovo misel: "Uvajanju nove vrste glasbe se je treba izogibati, ker ogroža celotno državo: kajti glasbenih slogov nikakor ni mogoče motiti, ne da bi to vplivalo na najpomembnejše politične institucije." Boynik v prostoru premišljeno manevrira z različnimi elementi postavitve, naj gre za lastne teze, izvlečke filozofskih spisov ali ekstrahirana in abstrahirana ozadja reproduciranih fotografij. Slednja, ki se simptomatsko vežejo na urbano okolje delovanja punk skupin, hkrati aludirajo na zid kot sredstvo fizičnega razmejevanja oziroma ločevanja, kar beseda apartheid tudi izvorno pomeni.