Kot idejno izhodišče pričujoče razstave mu je služila »vrnitev« k podobi in vprašanju, ki ga pravzaprav nikoli ni opustil in je značilno za umetnikovo prakso – to je vprašanje prostora, v katerem se podoba pojavlja, torej njen kontekst, ki določa, kako jo beremo. Zanimajo ga na primer vprašanja, kdaj se lahko premakne iz vsakdanjega življenja v polje umetnosti, kaj se zgodi ob njeni premestitvi iz umetnikovega ateljeja v galerijo in medijski prostor ali iz galerijskega prostora v zasebnost doma. Ob glavnini prikazanih del, ki jo tvorijo številne risbe in skice tekoče produkcije, najdemo tudi nekatere, ki so bile narejene v času preteklih projektov in katerih zgodba se ni nikoli popolnoma končala. Razstavljena dela tako ne tvorijo monolitne serije, ki bi obravnavala zgolj eno temo, temveč gre za nekakšen kolaž, s katerim umetnik posega v različne vsebine in jim spreminja statuse. Tako spremeni npr. jasno informacijo ali utilitarni predmet v umetniško delo, ki sicer vsebuje različne konotacije, vendar ničesar več ne razlaga. Morda zato ni nenavadno, da je materialnost prikazanega pomemben element tako vizualne izkušnje kot tudi razumevanja večpomenskosti risb, skic in kolažev, kar je mogoče ugotoviti tudi iz samega postopka njihove gradnje. Bernik primarno gradi s plastenjem, in sicer z dodajanjem materiala, kot so deli položnic in uradnih dopisov, kart, ovojnic in reklamnih katalogov ali lepilni trak, sponke in žigi. V tovrstnih delih, ki aludirajo na državni administrativni aparat in so hkrati odtis umetnikovega vsakdana, lahko iščemo vzporednice z njegovimi deli, intervencijami in dogodki, s katerimi posega v realno okolje. Najsi je njegov način intervencije v izbrani material trganje, lepljenje, fotokopiranje, brisanje, polivanje in mečkanje ali pa vnašanje tekstualnosti in barv, jo nadaljuje vse do trenutka, ko začuti, da je igra medsebojnih korelacij dosegla tisti specifični preobrat in je podoba dobila nov kontekst, oziroma je poigravanje s konteksti v delo vneslo nova, pogosto tudi nasprotujoča si branja.

Ukinjanje linearne pripovedi ob nenehni izmenjavi abstraktnega in konkretnega bi bilo na velikem platnu nemara videti estetizirano, konfrontacija estetskih prvin in elementov s trivialnim ali banalnim značajem na papirnatem nosilcu manjšega formata pa umetniku ponuja prav tisti vsebinski in vizualni naboj, ki omogoča rahljanje meje med umetnostjo in življenjem.

Viktor Bernik: HA, HA, HA!

Za ustvarjanje Viktorja Bernika je značilno predvsem dvoje: to, da se v svojih delih sklicuje na družbeno realnost in da v svojih projektih uporablja različne formalne rešitve. Sodobne družbe ...