V tokratni, še nastajajoči seriji del MikoMitologije (2020–), ki jo za zdaj sestavljajo dve biotehnološki instalaciji, videoesej in performativna delavnica, se podaja v podzemlje, kjer raziskuje micelij, torej vegetativni del gliv, ki spleta mrežaste nitaste strukture in medsebojno ne povezuje zgolj posameznih dreves, ko med njimi prenaša vodo, dušik, ogljik in druge kemijske elemente, temveč pomeni tudi njihov komunikacijski sistem. A podzemno medmrežje v MikoMitologijah ni obravnavano kot inerten informacijski sistem, ki zgolj zaznava in prenaša sporočila o nadzemeljskih dogodkih, ampak kot kompleksna mnogoterost potreb in strategij podtalnih sil.

Instalaciji pripovedujeta zgodbi, ki se odvijata v dveh vozliščih disfunkcionalnega svetovnega tehnomicelijskega omrežja. MikoMitologije: Prelom je biomimetična mikocentrična mreža z osrednjim vozliščem v mikroskopu, opremljenim s programom računalniškega vida. Medtem ko se na okoliških, mite ustvarjajočih zaslonih prikazuje ekstrakcija gob iz okolja, mikroskop presejuje mreže micelija, računalniški vid pa z vsako detekcijo gibanja v hifi micelija sproži zvok in različne glasove, ki ponavljajo stavek: »Ne moremo se vrniti v normalno stanje, ker je normalnost, ki smo jo imeli, problem.« Gibanje delca hranila hkrati povzroči spremembo v kroženju podob. Tako kot se micelij odloči, kam bo poslal hranilne snovi, tudi algoritem mreže izvede lastno premeno videov.

Če lahko prvo instalacijo razumemo kot indikator krizne situacije svetovnega spleta, v katerem glasovi kličejo po spremembah, novih zgodbah in novih načinih razmišljanja, instalacija MikoMitologije: Vzorčenje že razvija predloge in metode za izhod iz perečih okoliščin, in sicer z vzpostavitvijo dialoga z ekosistemom gob. Biotehnološka avdiovizualna instalacija prikazuje rastočo glivno kolonijo resastega bradovca (Hericium erinaceus), ki ga umetnica kontaminira z lastnim mikrobiomom bakterij, gliv in arhej, pridobljenih iz krvi, znoja in solz. Rast človeško-glivnih hibridnih pokrajin umetnica v realnem času mapira in ozvočuje. S pomočjo mikroskopa in računalniškega vida trije ekrani kažejo proces mapiranja (glede na spremembe v barvi in teksturi kolonij), ki mikroskopske zemljevide po obdelavi zbira v informacijski bazi, imenovani Atlas vzajemnih okužb. Z instalacijo umetnica prikazuje materialno povezanost živega in neživega sveta ter nam ponuja kontaminacijo kot možnost produktivne izmenjave med različnimi oblikami živega.

Videoesej MikoMitologije: Vzajemne infrastrukture s pomočjo združevanja človeških in micelijskih komponent ter algoritmov umetne inteligence omogoča razmislek o medvrstnih infrastrukturah kot podpornih elementih ekosistema. Najsi gre za dosežke človeštva ali tiste, ki jih ustvarjajo druge entitete živega, kot so miceliji, so te infrastrukture medsebojno povezane, tako zaradi fizičnih stikov kot tudi zaradi tega, ker zasnove naših naprav in objektov pogosto izhajajo iz bioloških stvaritev. Konec koncev smo vsi – ljudje, živali, rastline, glive ali minerali – objekti, na katerih drugi objekti obstajajo, operirajo ali živijo. Tako smo vsi infrastrukture drug drugemu.

Saša Spačal v seriji del MikoMitologije uporablja metodo pripovedovanja mitov, ki niso samo zgodbe, temveč so vedno povezani s praksami, rituali in ponavljanjem. Uporablja jih, ker je vanje moč vgraditi etična stališča. Serija tako deluje kot poligon za preverjanje sprememb, s katerim lahko presežemo tehnodeterministične napovedi in scenarije antropocena o koncu sveta. In sicer z inkluzivnostjo, empatijo in skrbjo za Drugega, pri čemer umetnici vnos polifoničnosti glasov služi kot prispodoba za to, da za rešitev iz trenutnih okoliščin ni enoznačnega in preprostega odgovora.