Na strokovnem posvetu o fotografinjah so se stkale pomembne povezave med stroko in posameznimi skrbniki gradiv
V torek, 30. januarja 2024, je v naši galeriji potekal Strokovni posvet s poznavalci, skrbniki in lastniki gradiva o fotografinjah, delujočih v obdobju 1850–1950. Po posvetu je še bolj do izraza prišla želja, da bi tudi v prihodnje za širšo predstavitev dejavnosti žensk v fotografiji, nenazadnje pa tudi za splošno predstavitev zgodovine fotografije na Slovenskem, moči združili muzealci oz. skrbniki fotografskih gradiv, ki delujejo znotraj različnih institucij, in posamezniki, ki doma hranijo zapuščine določene fotografinje.
Ob pripravi dela razstave o fotografinjah v sklopu projekta Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950 smo se v Galeriji Jakopič posvetili področju, ki je na eni strani slabo raziskano, na drugi pa se sooča s številnimi izzivi, tudi kar se tiče muzejske metodologije raziskovanja.
Ker si predstavljamo, da je razstava šele prvi poskus bolj sistematične in širše, vseslovenske predstavitve dela fotografinj med letoma 1850 in 1950, smo ob njej prepoznavali dobro priložnost za nadaljnji razmislek in raziskave, smo organizirali Strokovni posvet s poznavalci, skrbniki in lastniki gradiva o fotografinjah, ki je po objavi poziva za nastop na posvetu oz. za pridobivanje gradiva v lasti posameznic in posameznikov iz vse Slovenije doživel dober sprejem, tako med stroko kot širše.
Na posvetu je bilo v dveh sklopih predstavljenih devet prispevkov desetih avtoric oz. avtorjev. Prvi sklop je bil namenjen predvsem institucijam, ki gradivo v svojih zbirkah hranijo, dokumentirajo in z njim razpolagajo.
Uvodoma smo se seznanili z obsežno Slikovno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (NUK). Skrbnica Slikovne zbirke NUK Urša Kocjan jo je predstavila v navezavi na posamezne primere slovenskih fotografinj iz obdobja 1850—1950. Več smo izvedeli tudi o zapuščini štirih fotografinj iz fondov Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Muzejska svetovalka in vodja fototeke Katarina Jurjavčič je predstavila Julijano Šelhaus (mama priznanega fotografa Edija Šelhausa), Marijo Bavec – Mimi, Jožico Jeraj in Vero Savič. Dr. Jerneja Ferlež iz Univerzitetne knjižnica Maribor se je v svojem prispevku posvetila ženskam, ki so se na območju Maribora obrti izučile pri fotografih in nato odprle lasten atelje oz. so delovale skupaj z njimi. Izpostavila je Olgo Biesik, Elo Plohl in Nado Pelikan. Na območje Šaleške doline nas je z zgodbama o fotografinjah Josipini Ivanki Vidrih in Fani Vrabič popeljala Mateja Medved iz Muzeja Velenje. Poudarila je, da so iz zapuščine Fani Vrabič dragocene dokumentarne fotografije vasi Škale, ki je danes ni več.
Iz prvega dela posveta je bilo mogoče razbrati, da je bila ljubezen do fotografske obrti pogosta znotraj družine, oz. da so se fotografinje obrti naučile od svojih mož, očetov, bratov. Zanimivi so tudi primeri, ko so ženske po smrti očetov ali po ločitvi ohranile fotografsko dejavnost oz. vzpostavile svojo.
V drugem delu posveta, osredotočenega na družinske zapuščine, smo prisluhnili zgodbi družine Pelikan, katere dediščino hranijo in vedno znova obujajo znotraj Fotohiše Pelikan, s sodelavci katere smo dragoceno sodelovanje stkali tudi za našo razstavo. Urška Todosovska-Šmajdek in Helena Vogelsang Novak iz Muzeja novejše zgodovine Celje sta med drugim povedali, da je bila hiša družine Pelikan deležna obsežne prenove in bo javnosti v celoti predstavljena konec aprila. Studijske fotografije zaenkrat neznanih mariborskih gledališčnikov in nekaj umetniških fotografij Nade Pelikan, ki je bila, kot je bilo slišati na posvetu, »fotografinja s srcem in talentom«, je predstavil njen zet Edvard Ravbar, medtem ko je zgodbo svoje matere Ane Jožefe Ciglič Juršič podala njena hčer Rahela Juršič. Anin brat je bil znani fotoreporter pri časopisu Dnevnik Marjan Ciglič, delila sta si tudi atelje.
Veliko zanimanja je požela zgodba fotografinje s Trat Terezije Mostler. Njen mož namreč ni bil fotograf in pravzaprav ni znano, kje se je priučila obrti. Kot je še povedala dr. Sonja Bezjak, sociologinja in direktorica Muzeja norosti, je Terezija živela v skromni hiši ob gozdu in veljala za vaško posebnico, je pa bila prav zaradi obrti, ki jo je opravljala, dobro sprejeta v skupnost. Priljubljena je bila, ker je znala v objektiv izvrstno ujeti trenutke iz vsakdana. Zanimiv vidik, da se je marsikatera podoba, ki jo je v obravnavanem obdobju posnela fotografinja, znašla na razglednicah, je delil zasebni zbiralec Maksimiljan Košir. V svoji zbirki hrani dragocene razglednice, na katerih so fotografije Elze Schrettter, Milene Pavlin - Mile in Marije Tičar.
V Galeriji Jakopič napovedujemo, da bo na podlagi na posvetu predstavljenih prispevkov v kratkem izšel zbornik v elektronski obliki, ki bo dostopen širši javnosti in bo lahko služil za nadaljnja raziskovanja.
Hkrati ostajamo odprti, da nam do konca razstave Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950 na mail galerija.jakopic@mgml.si pošiljate gradivo o fotografinjah, ki ga hranite doma. Z veseljem vam bomo pomagali z nasveti, kako z njim rokovati.
Za konec pa bi se radi iskreno zahvalili vsem kolegicam in kolegom iz stroke, ki so nam priskočili na pomoč pri pripravi razstave in tudi posveta ter vsem posameznicam in posameznikom, ki ste z nami delili informacije o fotografinjah. Z vašo pomočjo smo napravili velik korak naprej glede vedenja o začetnem delovanju žensk na področju fotografije na Slovenskem!
Daljše poročilo o dogodku
In nekaj fotoutrinkov (Blaž Gutman / MGML)
