PDF različica razstavne zloženke je dostopna TUKAJ

Galerija Jakopič je v skladu s svojim poslanstvom – ne le raziskovati sodobno slovensko in mednarodno fotografijo, temveč tudi pisati njeno zgodovino – skupaj z Mestnim muzejem Ljubljana pripravila razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Prvi del razstave v galeriji, posvečen arhitektkam, se tesno povezuje s slikarkami in kiparkami kot likovnimi umetnicami, sklop o fotografinjah pa zaznamuje predvsem prizadevanje za prvo kar se da celostno združitev posameznih obravnav predhodnih raziskovalcev in skrbnikov zbirk v preteklih desetletjih. S tem želimo postaviti temelje ne le za enakovredno obravnavo umetnic, temveč tudi za fotografijo, ki si je skozi pretekla obdobja le stežka priborila status avtonomne zvrsti likovne umetnosti.

Celotna razstava posebej izpostavlja dejstvo, da so bile ženske vse do konca prve svetovne vojne izvzete iz šolanja. Tako so se tudi prve študentke na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete vpisale šele nekaj let za tem, ko sta v Ljubljani nastali Plečnikova in Vurnikova šola (1925). Prva slovenska arhitektka je diplomirala marca 1932 pri profesorju Ivanu Vurniku. To je bila Dušana Šantel. Konec istega leta ji je sledila še Gizela Šuklje kot prva diplomantka profesorja Jožeta Plečnika. V naslednjih letih so diplomirale še Marjanca Kanc, Katarina Grasselli, Marija Grafenauer, Majda Neřima in Sonja Batista. Vladimira Bratuž je študij končala po koncu druge svetovne vojne.

Razstava predstavlja pohištvo, ki je bilo izdelano po načrtih Gizele Šuklje, hrani pa ga gospod Marko Šuklje, in pohištvo, izdelano po načrtih Vladimire Bratuž, iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. Prvič so predstavljeni izbrani risarski osnutki Dušane Šantel, ki jih je Mestnemu muzeju Ljubljana podarila gospa Jasna Šantel. Razstavo dopolnjuje še izvirno gradivo Plečnikovih študentk arhitekture iz Plečnikove zbirke.

Pri obravnavi fotografinj tega obdobja moramo v ozir vzeti dejstvo, da fotografija tedaj ni bila pojmovana kot umetnost, temveč kot obrt. Prvi fotografinje kakor tudi fotografi na Slovenskem so morali za svoje delovanje pridobiti obrtno dovoljenje, na podlagi katerega so lahko odpirali svoje ateljeje, jih prevzeli ali odkupili od svojih predhodnikov. Kljub temu so naše prve fotografinje v Ljubljani delovale že od zgodnjega leta 1863 dalje.

Fotografijo v obdobju 1850–1950 obravnavamo skozi tri vidike: prvi je fotografija v (pomožni) funkciji slikarstva – predstavljamo vpogled v fotografije Ivane Kobilca, po katerih je ustvarila nekatera svoja slikarska dela. Drugi, najobsežnejši sklop se nanaša na studijsko fotografijo. Fotografinje predvsem iz Ljubljane, Maribora in Celja so se ukvarjale predvsem s poslom ateljejskega fotografiranja bolj ali manj znanih posameznikov, družin in skupin ljudi, pri čemer so se soočale z velikimi izzivi konkurence in lastne promocije. Pri tem so bile lahko uspešne in spoštovane, predvsem pa so se kot ikonične osebnosti mestnih središč vtisnile v spomin številnih, tudi še danes živečih posameznikov.

Proti koncu obdobja pri posameznih fotografinjah zaznamo tudi umetniške težnje, tako v njihovih fotografskih stvaritvah kot v njihovih značajih. Fotografski portret je postajal sredstvo umetniškega prikazovanja osebnosti in družbenih vlog portretirancev, tehnične danosti fotografije, delo v temnici in retuše pa so omogočili raziskovanje novih možnosti slikanja avre individualnosti in nadčasne lepote pri portretiranih. Z razvojem fotografske tehnike, ustanavljanjem fotoklubov in prihodom druge svetovne vojne, ki je zahtevala fotografsko delo na terenu, se je postopoma oblikovala jasnejša avtorska drža fotografov, med katerimi so bile tudi – sicer redkejše, a vendar še danes prepoznavne – fotografinje.

Več o razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana

Družine, pozor! Za vas smo pripravili tiskan vodnik!