V Galeriji Jakopič predstavljamo Tihomirja Pinterja, mojstra črno-bele analogne fotografije

Tihomir Pinter se je rodil 19. januarja 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem. Tam je končal osnovno šolo in gimnazijo, vojaško sanitetno šolo pa je obiskoval med letoma 1954 in 1958 v Ljubljani. Njegova poklicna pot in študij kemije sta ga vodila po prestolnicah nekdanje Jugoslavije, od Sarajeva do Zagreba in od Beograda do Ljubljane; leta 1975 je na Fakulteti za farmacijo in biokemijo v Zagrebu doktoriral s področja kemije prehrane. Povsod se je vzporedno posvečal fotografiji in bil aktiven član tamkajšnjih fotoklubov, redno je spremljal dogajanje na fotografskem področju, sodeloval na skupinskih razstavah in samostojno razstavljal – med letoma 1969 in 1981 se je redno uvrščal med deset najuspešnejših razstavljavcev v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji.

Leta 1958 se je kot višji farmacevtski tehnik zaposlil v vojaški lekarni v Sarajevu in se včlanil v Fotoklub Sarajevo. Čeprav je bilo to obdobje za fotografovo izoblikovanje ključno, se je Tihomir Pinter šele v Zagrebu, kjer se je leta 1960 vpisal na Fakulteto za farmacijo in biokemijo in se včlanil v tamkajšnji znameniti fotoklub, prelevil v avtorja, čigar kontinuirani razstavni poti lahko sledimo od leta 1964. Prve fotografije imajo letnico 1961, med njimi pa je najpomembnejša Brez pogreba. Odlikuje jo kontrast med globoko temino in ploskovitostjo beline, ki jo je dosegel s postopkom fotografike.

Tihomir Pinter ni nikoli prevzel vloge aranžerja. Vse želi doseči s tem, da – vidi. Če pa mu je negativ razkril možnost zgoščenega pogleda, abstrahiranega do samega jedra, je posegel po naknadnem kadriranju posnetka. Že leta 1965 opazimo, da je začel koncepte ulične fotografije presegati s tedaj aktualnimi idejami abstraktne umetnosti.

Leta 1966 je za prvo razstavo fotografij z naslovom Čelik i nafta v Sisku začel nastajati eden ključnih ciklusov fotografij z motivi iz železarn. V naslednjih letih je obiskal skoraj vse železarne v nekdanji državi, in čeprav zase pravi, da je realist, ki mu je resničnost vselej izhodišče, so ga železarski motivi vodili k abstrakciji. Nastajati je začela serija, imenovana tudi le Detajli, ki je bila prvič predstavljena na njegovi prvi samostojni razstavi maja 1970. Istega leta mu je Mednarodna zveza za umetniško fotografijo (FIAP) podelila naslov AFIAP (Artist FIAP), pet let kasneje pa še naslov EFIAP (Excellence FIAP).

Tihomir Pinter je leta 1970 dobil službo v bromatološkem laboratoriju vojaške bolnišnice v Ljubljani. Hkrati je začel obiskovati ateljeje znanih slovenskih likovnih umetnikov in nastajati je začela obsežna zbirka, s katero se je Pinter v Sloveniji uveljavil in z njo postal prepoznaven. Leta 1990 je v Moderni galeriji v Ljubljani pripravil samostojno razstavo. Portret, ki nastane brez naglice, skuša ujeti verodostojno fizično pojavnost, zajeti trenutno razpoloženje portretiranca, hkrati pa pred nami razgrinja ozadje ateljeja; ta slikarska tihožitja so se sčasoma osamosvojila in se predstavila s svojo avtonomno izpovedno močjo.

Od leta 1967 je Tihomir Pinter sledil tudi pojmovanju, da formo ustvarja zrno in da šele zrnavost naredi fotografijo za fotografijo. Zanj je postala pomembna "ostrina zrn", njihova jasnost in čistost. Avtor sam pravi, da je pomembno, kaj gledamo na razstavljenih fotografijah, da na njih opazimo zrnca srebra. Za to pa si je treba vzeti čas. Svoj opus fotografij je Tihomir Pinter ustvaril z obstoječo svetlobo, brez bliskavice ali umetne svetlobe. Vse fotografije ustvarja v srebroželatinasti tehniki in v svoji temnici. Za njegove analogne črno-bele fotografske cikle je ključni trenutek delo v temnici, pri gledanju – izbiri motiva – pa ga vodi videnje likovnosti, ki se skriva v svetu.