Eden od vidikov projekta je historično in sentimentalno potovanje iz epohe v epoho, ki je poleg realističnih rekonstrukcij ambientov predstavljeno tudi s transformacijo treh osrednjih likov – matere, očeta in otroka. V okvirih pojmovanja "sreče" je ta vidik relativiziran in obdelan skozi umetničino osebno prizmo, ki je zaznamovana z ironično-humoreskno obravnavo postavke sreče znotraj dramskega zapleta, ki ga umetnica sama režira.

Iste osebe so vsakokrat preseljene v drug ambient, vizualiziran z ustreznimi scenografijami, v situacijah, ki so domače vsakomur od nas – prazniki, družinska srečanja v toplini doma, prijetni trenutki v zavetju družine – vse izražajo atmosfero varnosti, blagostanja in harmonije neke beograjske družinice srednjega razreda.

Z imitiranjem posameznih epoh se umetnica osredotoča na kostume vsakega od treh likov, ambient, scenografijo in celosten način življenja. Umetnica pri tem uporablja originalna oblačila in dodatke, kakor tudi pohištvo in druge predmete, vključno z igračami iz posameznih obdobij – vsi ti elementi so nujni za ustvarjanje avtentične atmosfere znotraj njenega lastnega umetniškega izraza. Da bi svoje sporočilo zares dosegla, dosledno poustvarja tudi izgled in tehnične zmožnosti samih fotografij, zavedajoč se transformacije tega medija skozi celotno stoletje.

Srečna družina Dejane Vučićević je rezultat dvoletnega večplastnega raziskovalnega dela, kajti izkaže se, da je 20. stoletje s svojo slojevitostjo zahteven delovni izziv, če upoštevamo tudi dejstvo, da je vsako desetletje znotraj tega obdobja zapisano v drugačnem rokopisu.

---

On: "Sreča me je torej spremljala in postala si želja mojega srca."
Ona: "Naj bo najino skupno življenje sreče in veselja, radosti in zvestobe polno ..."

Iz zgornjega dialoga veje usodno pričakovanje: uresničitev večne ljubezni, prežete z zaupanjem, ki služi kot trden okvir dramatične vsebine naslednje domneve – poroke in družine; pomeni – srečne družine. Dejano Vučićević prav ta tema spodbudi k izjemno kompleksnemu umetniškemu ustvarjanju; v njem pokaže pretanjeno razumevanje minljivih situacij, ki sledijo razvoju odnosov v tričlanski družini. Pri konceptualizaciji ideje Srečna družina je Dejana usmerila pozornost na situacijo "kot da". Tako izloči element patetike, z rahlo ironičnim popačenjem idealistične plati pa uvede dobronameren kritični pogled. Zavestno uporablja vizualno govorico gledališkega oziroma filmskega prizora, saj je ta edini medij, ki nudi zadosti širok razpon, da ugodi vsem Dejaninim zahtevam. Igralcem, ki jih postavlja v skrbno premišljene mizanscene, naroči, naj zamrznejo nekatere kretnje in obrazne izraze. V pravih kostumih in ustreznih scenskih postavitvah pričarajo "vsakdanje", splošno znane, večinoma praznične dogodke iz družinskega življenja. Vsak prizor je tematska enovita celota, ki zajema številne bolj ali manj prepoznavne podatke. Dejana pri delu z urbanim miljejem, kateremu tudi sama pripada, zasleduje nekakšno romantizirano, a v bistvenih potezah kontroverzno konstrukcijo časa in prostora: osebe in njihova starost ostajajo v prizorih, ki so postavljeni v različen čas, nespremenjene. Zunanji dejavnik časa pa se vseeno navezuje na kategorijo kronologije; deset prizorov, ovekovečenih s fotografskim aparatom, predstavlja deset različnih časovnih situacij, ki skupaj sestavljajo desetletja enega stoletja. Dejanin cilj je jasen – rekonstruirati želi avtentične barve vsakega posameznega desetletja 20. stoletja! Pri tem pa je dosledna: videz in osnovne značilnosti posnetkov po dokončni obdelavi priklicujejo v spomin tehnične in tehnološke možnosti fotografije v uprizorjeni dobi. Umetnica je bila z izbiro pristopa postavljena pred številne zahteve. Dejana Vučićević je v številnih vlogah – kot scenaristka, oblikovalka scene in kostumov, koreografinja, organizatorka in režiserka – absolutna avtorica tega projekta, ki je znala izraziti visoko strokovno usposobljenost, odlično izobrazbo in umetniško zrelost.
— Vesna Todorović, iz spremnega besedila

---

Dejana Vučićević je diplomirala na Fakulteti za uporabne umetnosti in oblikovanje v Beogradu. Je članica združenja ULUPUDS in ima status samostojne umetnice. Poklicno se ukvarja tudi z vizualno umetnostjo, oblikovanjem kostumov za gledališče in film, televizijskimi oglasi in modo. Med njenimi zadnjimi samostojnimi razstavami velja omeniti konceptualne projekte The Awakening (Prebujenje) v beograjski Galeriji Artget (2010), Still Lovers (Še vedno ljubimca) v Turškem kopališču v Beogradu (2008) in Srečna družina (Happy Family) v Salonu muzeja moderne umetnosti Beograd (2006).