Pozdravi iz Celja

Ljubljana se klanja Sloveniji

Pri oblikovanju programa Galerije Vžigalica si prizadevamo ustvarjati povezave s slovenskimi umetniškimi producenti in presegati delitve na "centralno" in "periferno". Zanimajo nas izbori del in umetniki iz neodvisnih sfer in neformalno organiziranih umetniških združb po Sloveniji. Umetniki, ki živijo in ustvarjajo zunaj Ljubljane, se pogosto počutijo nepovezane z ustvarjalno sceno in priložnostmi v našem mestu. Ljubljanska javnost, ki jo zanima umetnost, pa se redkeje odloča za obiske galerij in raziskovanje umetniških prizorišč drugod po Sloveniji. Vsak regionalni center ima eno ali več umetniških scen, glede katerih pa smo pogosto premalo radovedni. Z zastavljenim ciklom razstav ponujamo priložnost, da se umetniki predstavijo tudi pred občinstvom v Ljubljani, kajti domačnost ali nefleksibilnost enih in istih kulturnih miljejev avtorje pogostokrat spelje v začarani krog lokalne samozadostnosti ter v pomanjkanje širše refleksije glede njihovega ustvarjanja in ambicij. Ime cikla razstav je predrugačen naslov slike Ivane Kobilca Slovenija se klanja Ljubljani, ki je bila leta 1903 ustvarjena za ljubljansko mestno hišo in je bila prvo javno umetniško naročilo zaupano umetnici. K prvi razstavi cikla smo zato povabili celjske umetnice in Matijo Plevnika, neodvisnega kuratorja celjske galerije Plevnik-Kronkowska.

—Jani Pirnat

Pozdravi iz Celja

Razstava ponuja pogled na sodobno, aktualno umetniško produkcijo, vezano na Celje. Projekt je že po svoji naravi oseben, omejen in skuša z danim izborom del kar se da široko predstaviti raznoliko pojavnost umetniških praks v mestu ter posredno osvetliti širši krog ustvarjalcev. Prav zaradi tega nosi naslov Pozdravi iz Celja, ki nas spomni na klišejski napis na razglednicah. Slednje so imele v preteklosti pomembno vlogo pri predstavljanju kulturnih znamenitosti določenega kraja. Zato je izhodišče koncepta postavitve razglednica, razdeljena na več polj raznoterih umetniških pristopov, ki skupaj tvorijo mrežo avtoric različnih generacij. Izbor je načrtno omejen zgolj na ustvarjalke. Razlogov za tak pristop je več; prvi je ta, da so gibalo, ki prek pobud in dejavnosti pomembno sooblikuje celjsko sceno, tako na neodvisni kot tudi na institucionalni ravni. Drugi pomemben razlog je, da v polju sodobnih umetniških praks bolje izrabljajo zmožnosti različnih medijev in so tako posledično bolj nagnjene k eksperimentiranju na različnih umetniških področjih. Ne nazadnje pa so v javnosti in razstavnih prostorih manj pogosto zastopane.

Projekt je presek političnega (Maja Hodošček), družbenega (Manja Vadla, Bojana Križanec), zgodovinsko domačijskega (Hana Vodeb, IVAN – Iva Tratnik, Andreja Džakušič) in osebnega (Ana Straže, Mia Špindler) in kot tak pomeni poskus predstavitve lokalne specifike celjskega umetniškega okolja. S takšnim mrežnim pristopom so predstavljeni začetki prvega skvota v Celju, ki so se nadaljevali v kreativnem območju umetniških ateljejev v mestnem središču – Umetniški četrti (danes U4), predstavljene pa so tudi različne družbene pozicije umetnic in njihove taktike nagovarjanja občinstva.

—Matija Plevnik