Zgoščevanje

Motrenje sodobnega slovenskega kiparskega ustvarjanja je potovanje v materialni, oblikovni, miselni in čutni sistem. Vpeto je v razmerja, ko posebno navežemo na obče ali ko posameznega ustvarjalca in njegovo poetiko vpnemo v celovitost kulturnega delovanja oziroma umetniški zgodovinski trenutek. Tudi danes, tako kot vedno in povsod, se postavljajo različna vprašanja o smotrnosti kiparskega početja, vezana na subjektivne sistematične enotnosti, a tudi raznolikosti znotraj skulptur, ki vsaj v umetnosti nihajo med realnostjo in fikcijo, med biti (zaznavati) in čutiti (predstavljati). Prav takrat nastopi razlikovanje med delujočo kiparsko materijo in reflektirajočo kiparsko strukturo, ki v končnosti postavitve predstavljata določeno lepoto, ujeto v sistematično organizacijo, vezano na spoznavno in receptivno zmožnost, obe pa se povezujta z ugodjem in občasno neugodjem ter skupaj tvorita estetsko spoznanje oziroma energijo (sosledne ali raznolike) lepote. Priznavamo umetnost, verjamemo ji, da nas bogati, zaupamo pogledom nanjo, hočemo, da izpoveduje, dokazuje, opozarja, spreminja, želimo si, da je prijetna ali manj prijetna igra; nikakor ni treba, da je koristna, temveč da sporoča in nam raznoliko dograjuje življenje in je v biti tudi izrazito intimna izkušnja. 

Tudi tokratna kiparska razstava z naslovom "Zgoščevanje" je intimna izkušnja, saj živimo znotraj sveta metafor, pojmov in odnosov, nekaterih izključno občih, a drugih subjektivnih. V svetu mnogoterosti individuumov pomenijo skulpture mnoštvo vzorcev, arhetipov, simbolov in idej, ki niso vezani na religiozne, ideološke ali metafizične sisteme, temveč so svobodne materializirane sile, tipi avtorskih spoznanj in čutenj, nekakšna ogledala samih idej. Zgoščevanje je del materije in hkrati del ideje, ki jo skulpture z avtorsko vodenimi sistemi uresničujejo ter osmišljajo kot problemski sistem in hkrati estetski užitek. Ideja in prezentacija razstave "Zgoščevanje" izhajata iz koncepta o razmerjih med materijo, ki konstituira skulpture v njihovih notranjostih, in prostorsko zgostitvijo artefaktov v vizualno povednost. Da bi razstava predstavila čim večjo raznolikost, upošteva tri selektivne kriterije. Prvi je materialna različnost, drugi generacijska pestrost in tretji najširše razumevanje kiparstva. Prostor je v Mestni galeriji Ljubljana specifičen, saj je sestavljen iz soban, ki si v obeh nadstropjih sledijo v vzdolžni liniji, pri čemer je gledalec primoran hoditi skozi vsak prostor dvakrat, torej v eno smer do konca in nato ponovno nazaj. Pri tem vizualnem potovanju (zgoščevanju pogleda) pa si hote ali celo nehote ogleda posamezno delo ali vsa dela avtorjev z različnih gledišč.

Zgoščevanje

Kiparska razstava z naslovom "Zgoščevanje" je intimna izkušnja, saj živimo znotraj sveta metafor, pojmov in odnosov, nekaterih izključno občih, a drugih subjektivnih. V svetu mnogoterosti individuumov pomenijo skulpture mnoštvo vzorcev, ...