okratni koncept postavitve temelji na ideji zgoščevanja razstavljenih likovnih del, tako da gledalec postopoma sledi vizualni in vsebinski pripovedi in se skozi obsežna dela seznanja in prepušča avtorsko značilni likovni govorici. Likovna govorica, ki jo Erič ustvarja že več kot trideset let, je prepoznavna, vizualno izrazita in napolnjena z značilno kritičnostjo, ironijo, satiričnostjo, a vseeno prepletena z optimizmom, hudomušnostjo in veseljem. Temelji na nazorno uporabljeni in obravnavani risbi, izdelani v tehniki svinčnika, oglja, tuša, pastela in akrila (predvsem pri risbah na platnu). Umetnik risbo gradi na močno izraženi črti, pri čemer sosledje podob vedno ohranja občutenje navidezne enostavnosti, preprostosti in logičnosti likovnega jezika. Logika njegovih del izhaja iz posebej urejene notranje in zunanje strukture, ki vztraja pri fleksibilnosti, variabilnosti in kombinatorni igri posameznih delov slik. Avtor je ustvaril lastna pravila glede organizacije celovitosti podobe, ki je zgrajena na semantični in strukturni razrahljanosti likovnih elementov ali motivov in ti se lahko poljubno premikajo znotraj celovitih podob. V kompoziciji izpostavlja mrežni sistem, ki skozi sosledje motivov postaja gradni način tako, da udejanja motivno-vsebinski preplet, podkrepljen z vertikalnimi, horizontalnimi in diagonalnimi poudarki. Z zgoščevanjem motivov v središču ali vzdolžno ob robovih tudi sistematično gradi vizualno pripoved vedno znova napolnjeno z aluzijami na spreminjanje ali delno ponavljanje posameznih delov znotraj celote. Eričeve podobe so odprte, premične in strukturno gibljive forme. Skozi mnoštvo različnih motivov in vsebin avtor razdira družbeno ustaljene normative v likovni izraznosti in stopnjuje podobe proti gibljivi igri in preigravanju motivnih nizov, ki gradijo enovitost, razporejeno po veliki površini. Njegova dela zbujajo občutenja nenehne možnosti graditve, nadaljevanja, spreminjanja in dograjevanja v izredno velike forme, lahko celo takšne, ki presegajo postavitvene prostore. Eričevo likovno delo zato pogosto predstavlja dinamično gibljivo razmerje med strukturno in semantično organizacijo podob, tako da likovno delo absorbira in rekonstruira slikarjevo videnje sveta okoli sebe skozi pripovedno kombinatoriko in likovno ustvarjanje motivnega ravnovesja, opredeljenega z umetnikovim iskanjem prvobitnosti podobe. Slikar odkriva prvobitnost v likovnem jeziku samem (risbi), njegovi strukturi (mrežnem sistemu) ter tematskih in vsebinskih elementih, s katerimi sproščeno in živahno prikazuje stvarnost. Tematski ali širši vsebinski akcenti gradijo svojo moč pripovedi in vizualne izraznosti tudi na elementih, kot so ekspresivni likovni akcent, alegorični in simbolični poudarki, komičnost, smeh, humor, ironija, parodija, farsa, groteska, sarkazem in karnevalskost. Podobe različno zgoščeno, pogosto celo minimalistično urejeno in skozi sisteme ponavljanja ali zamenjevanja ustvarjajo maksimalizem pripovedi in intenzivnost likovnega učinkovanja.

Milan Erič: Nepregledna razstava

Pregledna razstava akademskega slikarja Milana Eriča v Mestni galeriji Ljubljana predstavlja do sedaj najobsežnejši prikaz umetnikovega dela. Predstavitev je zamišljena kot vizualno dinamična razstava izbranih ciklov in serij risb, slik ...