IRWIN se v svoji seriji Was is Kunst s temo ikon ukvarja že od leta 1984. Neposredno se sklicuje na Zadnjo futuristično razstavo 0.10, ki je bila v Sankt Peterburgu leta 1915, in slike iz te serije predstavlja v podobnem slogu »peterburške postavitve«, kot so to počeli suprematisti; v kotu nasproti vhoda, kjer bi pričakovali ikono, visi Malevičev »Črni kvadrat«, tako da se ta slika sama prelevi v ikono in postane, kar je že dolgo: ključna modernistična ikona. IRWIN je poleg Malevičevega »Črnega kvadrata« uporabil tudi druge suprematistične ikone in druge motive iz zgodovine umetnosti ter jih sestavil v novo celoto. Was Ist Kunst je leta 1995 prevedel v ikone tako, da je iz serije s tem naslovom izbral vrsto lastnih formulacij in jih začel kopirati, sledeč izročilu ikonskega slikarstva. Podobe iz obeh serij povezujejo posebni okvirji, ki v raznoličje njihovih vidikov vnašajo enotnost.

IKONE   

IRWINOVA ikona je obenem postvarjena v vulgarno specifičen objekt in v obliki žolčno antimaterialna, hkrati gosto telesna in izmuzljivo prikazenska. Ikona je kraj nekakšne nenavadne motnje v odnosu med duhom in čuti, med obliko in vsebino, med univerzalnim in partikularnim. Je hkrati objekt in ni objekt, čutno zaznavna in čutno nezaznavna, družbeni odnosi so v njej lažno konkretizirani, a tudi lažno abstrahirani. V svoji mistificirajoči logiki v slogu »zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš« je ikona obenem prisotna in odsotna, oprijemljiva entiteta, katere pomen je scela nesnoven in vedno drugod, v njenih formalnih odnosih izmenjave z drugimi objekti. Sama njena vrednost je eks-centrična, njena duša oziroma bistvo sta premeščena na drug artefakt, katerega bistvo je prav tako drugje, v neskončnem odlaganju identitete. Ikona v globoko narcistični gesti v vseh drugih artefaktih uzira zgolj pojavno obliko svoje lastne vrednosti in si promiskuitetno prizadeva za izmenjavo duše in telesa z njimi. Z lastnim telesom nima nikakršnega stika, saj obstoj ikon in vrednostni odnos med njimi nimata absolutno ničesar opraviti z njihovimi fizičnimi značilnostmi in s snovnimi odnosi, ki izvirajo iz njih. Ikona je shizoiden, notranje protisloven pojav, zgolj simbol same sebe, entiteta, katere pomen in bit sta si medsebojno v opreki in katere čutno telo obstaja le kot naključni nosilec zunanje oblike. Materialni obstoj ikone kot antiteze estetskega objekta, nekakšnega ponesrečenega artefakta, je zgolj naključna konkretizacija abstraktnega zakona menjave. Toda če gre pri tem za heglovsko »slabo« univerzalnost, je ikona kot fetiš tudi primer »slabe« neposrednosti, ki zanika splošne družbene odnose, v okviru katerih je nastala. Ikona kot čista menjalna vrednost iz sebe izbriše sleherni snovni delec; kot vabljiv avratični objekt se ponaša s svojo edinstveno čutno bitjo v nekakšnem hlinjenem razkazovanju materialnosti. Toda ta materialnost je sama po sebi oblika abstrakcije, saj služi zakrivanju konkretnih družbenih odnosov znotraj lastne produkcije. Po eni strani ikona na tihem odpravi substanco teh odnosov, po drugi pa lastni abstraktnosti podeli prostorno materialno gostoto. Tako v svoji ezoteričnosti kot v svoji žolčni sovražnosti do snovnega je ikona parodija metafizičnega idealizma. Kot fetiš pa je tudi pravo utelešenje degradirane materialnosti. Pomeni torej kompakten prostor, v katerem se na čuden način stekajo vseprisotna protislovja meščanske družbe.

IRWIN