Regina José Galindo je umetnica, ki pripada generaciji gvatemalskih umetnikov, ki so ustvarjali v letih največjega nasilja v svoji državi in se razvijali v letih političnega odpiranja in modernizacije, ki sta sledila obdobju državljanske vojne (1960-1996).

Umetniško delovanje Regine José Galindo se je začelo s poezijo in prehod v prostor performativnosti se je zgodil povsem naravno. Spodbudila sta jo vpliv drugih pisateljev in vizualnih umetnikov in predvsem potreba po izražanju same sebe. Njeno umetniško prakso je oblikovalo zavedanje močnega pesniškega naboja telesa, s katerim še danes "upodablja besede". Njen prehod od poezije k performansu ni osamljen primer, saj so številni ustvarjalci književnosti v vizualni umetnosti, glasbi in performansu odkrivali možnosti poezije onkraj poezije. Performans kot katalizator posredovanja prenesenega sporočila z materializacijo subjekta, objekta in akcije, omogoča formalne in funkcionalne povezave med obema medijema in s tem omogoči nadgradnjo iskanja drugačne vrste recepcije.

Umetnica se je kot performerka prvič predstavila februarja 1999 na skupinski razstavi Sin pelos en la lengua (Brez dlake na jeziku), z delom El dolor en un pañuelo (Bolečina v ruti), v katerem je razkrivala nasilje in zlorabe nad ženskami v Gvatemali. V svojih umetniških delih Regina José Galindo izpostavlja telo, seksualnost, feminizem in urbanost, to pa nadgrajuje s problemi globalizacije, kapitalizma in biopolitike.

Razstavo z naslovom Ura anatomije v Galeriji Jakopič kurira Yasmín Martín Vodopivec in predstavlja pregled umetničinega dela, v katerem kljub širjenju vsebin in spreminjanju mehanizmov, ostaja poetična komponenta konstantna. Ura anatomije odpira vprašanja o dodelitvi spolnih, kulturnih in družbenih identitet. Regina José Galindo deluje v neprestanem nihanju med dvema poloma – med pesniškim jezikom in telesno akcijo, individualnostjo in kolektivnostjo, med lokalnostjo in globalnostjo. Na ta način izpostavlja razpršenosti identitet, ki z metaforizacijo zgodovinskosti spregovorijo o eksistencialnih konfliktih.

Performansi Regine José Galindo delujejo kot natančen proces postavljanja družbenih diagnoz, nenehnega zastavljanja vprašanj, prek katerih umetnica vabi k skupni izkušnji odpiranja novih prostorov – prostorov za spremembo. Prožnost kroženja vednosti, ki jo dela Galindove vzpostavijo vsakič znova, briše klasične sheme ustvarjanja in sprejemanja ter vabi k prestopanju lastnih meja, kliče po predrugačenju našega izkustvenega sveta.

---

O UMETNICI 
Regina José Galindo (1974) je gvatemalska performerka, ki svojo vizualno pripoved z medijem telesa ustvarja že od leta 1999. Galindo je na Beneškem bienalu razstavljala štirikrat in leta 2005 prejela zlatega leva, v kategoriji umetnikov mlajših od 30 let. Leta 2011 je na 29. grafičnem bienalu v Ljubljani prejela veliko nagrado bienala in nagrado Prince Claus Award from the Netherlands.  
Sodelovala je tudi na 11. bienalu v mestu Cuenca, na Sharjah bienalu, na bienalu v Pontevedri leta 2010, na 17. bienalu v Sydneyju, 2. moskovskem bienalu, 1. trienalu v Aucklandu, na drugi mednarodni razstavi Benetke – Carigrad, ki jo je pripravil carigrajski muzej sodobne umetnosti, na 1. bienalu umetnosti in arhitekture na Kanarskih otokih, na 4. bienalu v Valencii, 3. albanskem bienalu, 2. praškem bienalu in na 3. bienalu v Limi.
Njena dela najdemo v številnih zbirkah, na primer v zbirki Centra Pompidou, Univerze Essex, Univerze Princeton, Ekstramadurskega in iberskoameriškega muzeja sodobne umetnosti – MEIAC, Fundacije Teseco, Fundacije Galleria Civica, Javnega filmskega sklada Madžarske – MMKA, Svetovalnega urada Murcie, Umetnostne fundacije Mallorca, Muzeja Rivoli v Torinu, Fundacije Daros, Muzeja umetnosti Blanton, Muzeja umetnosti Miami, Umetnostne fundacije Cisneros Fontanals, Muzeja sodobne umetnosti in oblikovanja v Kostariki, v Zbirki La Gaia in v Umetniški zbirki UBS.
Leta 1998 je za svoje pesniško delo prejela nagrado Fundacije Myrne Mack. Njene pesmi so bile obljavljene v več antologijah in revijah. Leta 1996 je Coloquia Foundation izdala njeno knjigo z naslovom Personal e Intransmisible.

---

Ljubljanski grafični bienale je bil ustanovljen leta 1955 in brez prekinitve letos obeležuje že svojo 30. izdajo. Letošnji bienale se vrača k ponovnemu premisleku o naravi grafičnih procesov, pokazal bo, kako se umetniki našega časa odzivajo na sodobne komunikacijske procese in orodja.