Na razstavi so predstavljena dela, nastala v biroju, v katerem je deloval, med leti 2000 in 2010. Med njimi je posebej izpostavljeno delo Zimskega dvorca na Blokah, s katerim je Vojteh Ravnikar zaključil svojo življenjsko pot in ustvarjanje. Projektantsko delo je začel leta 1977 v projektivnem biroju Kraškega zidarja v Sežani, kjer je osnoval tudi skupino Kras. V Ljubljani je istočasno ustanovil lasten biro, kjer se mu je leta 1990 pridružil arhitekt Robert Potokar. Od leta 2000 biro deluje na Rimski cesti 8. Leta 2003 sta skupaj tudi formalno ustanovila podjetje Ravnikar Potokar arhitekturni biro d.o.o.

V ljubljanskem biroju se je v tem času zvrstilo več generacij študentov, arhitektov in nešteto sodelavcev, brez katerih ne bi uspeli izvesti vseh raznolikih in zahtevnih projektov. Večino dela je pridobljenega z udeležbo na javnih natečajih, le posamezni manjši projekti so posledica neposrednih naročil. Biro pokriva širok razpon projektiranja: od manjših nalog – enodružinskih hiš in prenov do projektov velikega merila – šol v Celju, Grosupljem in na Bledu, športne dvorane v Sežani, niza poslovnih stavb ob Masarykovi cesti v Ljubljani, stavb s kulturnim programom in leta 2010 dokončane stanovanjske stolpnice v Novi Gorici.

Kar nekaj skupnih projektov, ki so rezultat zmag na natečajih, še čaka na svojo realizacijo. Med njimi naj omenimo tri: novo sodno stavbo v Ljubljani, tri umetniške akademije na Roški ter novo ljubljansko železniško postajo.

---

Luka Skansi: Profesionalnost, spremno besedilo razstave

V različnih mednarodnih kontekstih v zadnjih letih raste poseben interes za slovensko sodobno arhitekturno produkcijo. Ne samo zaradi raznolikosti in talentiranosti arhitektov, ki tukaj delujejo – sicer predstavniki različnih generacij – temveč tudi zaradi zavidljivega števila realiziranih objektov in pogojev, ki jih arhitekturna stroka uživa v Sloveniji. Govorimo o pogojih, ki se jih današnja praksa pri nas samo deloma zaveda; v vsakdanji zasedenosti in reševanju praktičnih in tehničnih problemov, v samoumevni kritiki do svojega delovnega konteksta (ki vsekakor ni popoln), imajo arhitekti, urbanisti pa tudi umetniki v Sloveniji redkokdaj priložnost priznati nekatere profesionalne ugodnosti, ki jih uživajo v primerjavi z mnogimi evropskimi in še posebej tranzicijskimi državami, kot tudi možnosti, ki jih imajo, da pridejo do lastnega izražanja.

Ideje o novih urbanizacijskih posegih, redefinicije nekih ključnih urbanih točk v slovenskih mestih, nove tipologije stanovanjske gradnje, prenovljeni “stil” sodobnega zasebnega življenja: vse to so tematike, ki so se razvile v sklopu velikega števila natečajnih posvetovanj in so tudi posledica razvoja novega tipa naročništva v zadnjem desetletju (javnega in zasebnega); predstavljajo tisto dinamičnost in potencial, s katerima sta slovenska ekonomija in družba pripomogli k razvoju novejše arhitekturne scene.

Razstava zadnjih deset let dela arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar nam prikazuje način, ali bolje rečeno enega od načinov, kako je sodobna arhitekturna kultura odgovorila na nove pogoje. Velika profesionalnost, konkretni in empirični dostop do vsakega novega arhitekturnega problema so omogočili Vojtehu Ravnikarju in Robertu Potokarju, skupaj z njunimi številnimi sodelavci v tem obdobju, da kot aktivni protagonisti sodelujejo v oblikovanju številnih javnih zgradb (knjižnice, poslovni kompleksi, šole, športni objekti) in v novih stanovanjskih tipologijah (vile, hiše, stanovanjski kompleksi, domovi za ostarele). In da s tem pripomorejo, preko svojih projektov, h kvalitetnejšemu fizičnemu razvoju slovenskih mest ter k bolj racionalnemu upravljanju vedno bolj kaotičnega in konfliktnega urbanega konteksta. Govorimo o profesionalnosti, ki je zgolj navidezno samoumevna v arhitekturni stroki; ta se ne navezuje samo na sposobnost odgovora arhitektov na specifična tehnična ali ekonomska vprašanja, ampak sega tudi v etično in estetsko domeno. In v takem okvirju je v današnjih časih zmeraj bolj redka, čeprav je temeljnega pomena, kajti strokovnost je eden od redkih dejavnikov, ki lahko na pozitiven način pogojuje rast in kakovost splošne arhitekturne produkcije neke države.
Razstava prikazuje 16 večjih realiziranih projektov, a to je le del širše aktivnosti, zlasti v okvirju javnih natečajev, ki je močno zaznamovala nedavno arhitekturno produkcijo biroja Ravnikar Potokar. Pričakujemo, da bo, upajmo čim prej, tudi podoba Vojteha Ravnikarja – ki mu je ta razstava posvečena – deležna zaslužene skupne ocene, ne samo kot projektanta, ampak tudi kot publicista, učitelja in intelektualca.