LEGENDARNA LEE MILLER

Lee Miller, rojena v mestu Poughkeepsie v ameriški zvezni državi New York, je začela svojo kariero kot vrhunski model za ameriški modni reviji Vogue in Vanity Fair. Leta 1929 je odpotovala v Pariz in postala učenka, sodelavka in ljubimka fotografa Mana Raya. Skupaj sta iznašla tehniko solarizacije in raziskala, kako z naknadno osvetlitvijo fotografske plošče poustvariti mehko črno konturo, ki obriše portretiranca. Lee je postala fotografinja z lastnim studiem na Montparnassu. Kljub izjemnemu sodelovanju je bila intenzivnost njunega odnosa vendarle obremenjujoča, zato se je Lee 1932 vrnila v ZDA in odprla studio v New Yorku. Dve leti kasneje se je poročila z Azizom Eloui Beyem in se z njim odselila v Kairo. Potovanje v Francijo ji je leta 1937 prineslo novo prijateljstvo s Picassom, ki se je začelo v času očarljivih poletnih počitnic na Azurni obali in trajalo vse do Picassove smrti leta 1973. Picasso je naslikal šest portretov Lee Miller, ona ga je fotografirala več kot tisočkrat. V tem času je spoznala tudi svojega kasnejšega življenjskega sopotnika Rolanda Penrosa (1900-1984), nadrealističnega umetnika, znanega predvsem kot biografa Pabla Picassa, Joana Mirója, Mana Raya, Antonija Tàpiesa in prijatelja Maxa Ernsta ter Paula Eluarda. Gojila sta močne umetniške in prijateljske vezi z najpomembnejšimi umetniki 20. stoletja.

Obdobje druge svetovne vojne je za Lee Miller tako v osebnem kot ustvarjalnem smislu pomenilo eno najbolj pretresljivih izkušenj. Kot vojna fotoreporterka za Vogue se je pridružila ameriški vojski na vojnih bojiščih – to obdobje zaznamujejo posnetki posledic zračnih napadov na London, presunljive podobe usod jetnikov koncentracijskih taborišč, žensk in otrok, ujetih v vojni, ki se izmenjujejo s prizori osvoboditve Pariza in portreti umetnikov, ki jasno izražajo, da jim je vojna sicer vzela marsikaj, ni pa mogla zlomiti njihovega duha ustvarjalnosti.  Zaznamovana s travmatičnimi izkušnjami se je po letu 1947, ko se je rodil sin Antony, z Rolandom ustalila na domu Farley Farm v Vzhodnem Sussexu, kjer je preživela zadnja in manj nemirna leta svojega življenja. Še vedno je občasno pisala za Vogue in fotografirala umetnike za Rolandove biografije, njena strast je postalo kuhanje ob obiskih prijateljev na Farley Farm. Po njeni smrti v letu 1977 je le-ta postala zavetje njeni zapuščini, ki jo v Lee Miller Archives hranijo in proučujejo še danes in od koder prihajajo tudi razstavljene fotografije.

Ne le formalni prispevek Lee Miller k fotografiji nadrealizma, ki je sicer prevladoval v drugih likovnih smereh in ki ga je v tem mediju nepremagljivo zaznamoval njen najpomembnejši umetniški sopotnik Man Ray, temveč tudi drža umetnice kot ženske pomembno zaznamuje njen prispevek k tej umetniški smeri. Reduciranje ženskega lika na nivo brezosebnega predmeta, ki mu nadrealistični umetnik na svoji sliki ali fotografiji odvzame identiteto - morda v resnici le z izgovorom izražanja nezavednega poželenja - je s svojim delom in življenjem relativizirala bolje od katerekoli feministične teorije.

Prenos nadrealističnega koncepta najdenega predmeta (fr. objet trouvé), ki je zaposloval nadrealiste, v njej lasten način ustvarjanja, v način opazovanja in izrezovanja prizorov iz pokrajine vsakdanjika z objektivom in s tem iskanja najdenih podob (fr. image trouvé), ki kot samostojne dobijo novo vlogo, je ena najbolj specifičnih potez njene fotografije, dopolnjene z dovršenim obvladovanjem fotografske tehnike.

Nemalokrat misteriozne, včasih grozeče, pogosto abstraktne slike brez skupnega imenovalca, ki bi jih družil, momenti, ukradeni iz časa in prostora. Ko jih znova postavimo skupaj, se vrnemo k principom naključnosti, nenačrtovanosti in zavračanja konvencionalnih form – k načelom nadrealizma. Njihovo edinstvenost pa jim daje pretanjen posluh muze, ki je s svojo ponotranjeno estetiko znala ovekovečiti podobe običajnega, celo pretresljivega sveta, ki ga je fotografirala. To eksplicitnost svoje ustvarjalnosti je prenašala celo v portretno fotografijo – njeni portretiranci, ne glede na to, kdo so, so vedno upodobljeni v svojem preprostem človeškem dostojanstvu in osebnostni drži.

Vse prej ko transparentnega značaja je kot umetnica in ženska skozi življenjske izkušnje pridobila nekaj senčnih plati svoje osebnosti, zaradi katerih so bili njeni odzivi drugim pogosto nerazumljivi. Enako misteriozno kot ona sama gledalcu po ogledu njenih fotografij ostaja dejstvo, da je delo ene od ikon svetovne fotografije toliko let ostalo neznano in radikalno podcenjeno.

Šele po Leeini smrti, ko se je z raziskovanjem opusa preko 40.000 fotografskih del začel intenzivno ukvarjati sin Antony Penrose, je njena fotografija pričela pridobivati zasluženi ugled. Izjemno je, da je lahko del te zgodbe, ki odpira nove perspektive v razvoju umetniške fotografije 20. stoletja, med številnimi svetovnimi prizorišči tudi ljubljanska Galerija Jakopič.

Razstavo, ki je doslej povsod, kjer je bila predstavljena, požela izjemen uspeh, spremlja tudi projekcija dokumentarnega filma The Lives of Lee Miller.

—Marija Skočir