Ko dinozaver potrka človeku na ramo …
Vidiki satirično – humoristične risbe, karikature 

Paradoks označuje srž celotnega Jagodičevega umetniškega opusa, ne le karikature. Prav v paradoksu vedno tiči možnost za vznik satiričnega in ironičnega, za grotesko in burlesko…in seveda za persiflažo. Prav ta presenetljivost miselnega toka, ki pelje k navideznemu nesmislu in protislovju, nosi v sebi brstenje novih razsežnosti resnice. Snovanje karikature zahteva tehtni premislek ter definicijo problema in teme; postopka abstrahiranja in stiliziranja sta nujnost; poznavanje tehnik in risarskih spretnosti je nepogrešljiv pogoj; nenazadnje so tu tudi življenjske izkušnje. Pravzaprav je za dobro karikaturo potrebno vse, kar je nujno potrebno pri opravljanju katerekoli človekove ustvarjalne dejavnosti; pa vendar, je pri umetnosti satire na delu presežek – ključni trenutek preobrata, točka, kjer se logični, običajni tok misli prelomi, spreobrne v svoje nasprotje in ko nas, "konzumente", preseneti s paradoksom. S tem sproži smeh, sproži analitični um, ki začenja prepoznavati v karikaturi novo dimenzijo in oko zazna iskre, ki so osvetlile drugo stran resničnosti, saj ta postaja skozi postopek satiričnega sprevračanja dejstev bolj resnična od resničnosti same. Jagodičeve karikature so redukcije, odvezete so jim nepomembne podrobnosti; so abstrahirane podobe - gole, čiste misli, ki v zelo natačno črtno risbo prenesejo postopek stilizacije. Jagodičeva risba je redkokdaj zračni kroki, prej nasprotno – je kompaktna črtna in miselna mreža, ki v svoji natančnosti tvori sublimacijo realnosti.

Njegove karikature izzivajo razum in okus, načenjajo naše razumevanje sveta in dojemanje življenja, grizejo naše vrednostne lestvice in miselne vzorce. Asociativni mehanizem pa veže karikature v zgodovinskodružbeno- politični kontekst in jih vzpostavi kot ideograme – kot podobopisje naše dobe in učinkujejo tako kot vsaka dobra karikatura: bolj ko je lapidarna, bolj je premišljena, večji učinek ima.

—Vesna Teržan, umet. zgod., likovna kritičarka

---

Igrivost domišljije
Poetični vidiki

Eden od avtoportretov Staneta Jagodiča je lobanja, ki ji iz očesnih duplin lezeta ježka-igrački. To je obenem aluzija na Jagodičevo ustvarjalno izhodišče v karikaturi, na ostrino njegovega pogleda, na igrivost njegove domišljije, ki ohranja nekaj otroškega celo v povezavi z resnimi in težkimi témami, in na njegovo obsesijo z živalmi, ki ji je posvečena tokratna razstava. Za Jagodiča je lepota predvsem lepota nenavadnih srečanj – spomnimo se na Lautréamontovo poetično misel o lepoti srečanja dežnika in šivalnega stroja na secirni mizi. Jagodičeva dela so takšna nenavadna srečanja. Živalske figure so obenem začudene priče in akterji teh srečanj. Ko lezejo dinozavri po nenavadnih aparaturah, montiranih iz fragmentov sodobne tehnike, se lahko sprašujemo, ali so to bitja, ki si po neki kataklizmi ogledujejo ostanke neke čudne civilizacije – ali pa so se morda porodila prav iz teh aparatur, v katerih je nekaj predpotopnega.

—Dr. Miklavž Komelj, umet. zgod., likovni kritik, pesnik

---

Ko živalsko postane projekcija človeka
Vidiki idejne in estetske inovativnosti

Vizualni besednjak Jagodičevih intrigantnih objektov in asemblažev ne vpeljuje futurističnih fantazem, ki bi se v afirmativnem duhu klanjale utopičnim vizijam bodočnosti. Zdi se, da je tovrstno vizionarstvo potisnjeno v drugi plan, na izpraznjeno mesto pa stopa kritična, mestoma pa tudi anekdotična oziroma z absurdnimi niansami podkrepljena refleksija stanja duha, ki vlada – sedanjosti.

Vendar pa Jagodič gledalca vseeno nagovarja z bravuroznim jezikom fantastike, v kateri se spajata fascinacija nad pojavnostjo predmetov oziroma odslužene tehnologije ter živalski svet, ki poseljuje ali kako drugače označuje te na novo oživljene mikropokrajine in mizanscene. S postopkom dekonstrukcije in naknadnim vzpostavljanjem novih objektnih konstelacij avtor dosega izjemne poetične momente. Vsebinska privlačnost objektov marsikdaj zraste iz napetosti med dvema svetovoma, med naravnim in ustvarjenim. Njun soobstoj je načeloma konflikten ter izključujoč, ravno zato pa še toliko bolj pomenljiv - znova uporabljeni elementi se v naši zavesti prerazmeščajo in poseljeni s figurami ustvarjajo nove kontekstualne nivoje. Univerzalna pomenskost se poraja v trenutku, ko živalsko postane projekcija človeškega: tako skritih gonov kot povsem odkritih čustev. Prepričljive estetske kvalitete, ki zmorejo ujeti in tudi začarati gledalčev pogled, najprej izvirajo iz dinamike skrbno pretehtanih in premišljenih kompozicij, a tudi iz hladne, racionalistične in skrajno funkcionalne mehanike tehnoloških elementov. Njihova umetniška nadgradnja omogoča vizualizacijo tistega, kar je v vsakdanjem življenju pogosto prezrto. Zdi se, da privlačnost elementov, ki nesramežljivo razkrivajo svojo sredico, ne izvira toliko iz nezavedne želje po posedovanju kot iz pritajene nostalgičnosti, ki pa se nemara javlja le kot spomin na otroštvo, ko smo kot mali radovedneži razdirali aparate in se naslajali nad fascinantno skrivnostnostjo njihove notranjosti. Jagodičeve dognane estetske premise izhajajo iz združevanja različnih pomenskih mrež, ki s svojim vizualnim ustrojem zmorejo posredovati univerzalne pomene, osnovane na tradiciji humanizma. Obenem nam avtor posredno sporoča, da je lepota še vedno kako možna in, da jo je moč najti tudi na najbolj nepričakovanih mestih.

—Matjaž Brulc, umet. zgod., likovni kritik

---

Stane Jagodič, biografija

Stane Jagodič se je rodil 15. junija 1943 v Celju in mladost preživel v raznih krajih na Šmarskem (okolica Šmarja pri Ješah). Leta 1964 je končal Šolo za oblikovanje in leta 1970 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Deluje kot samostojni ustvarjalec na področjih: slikarstvo, grafika, karikatura, fotomontaža, objekt montaža, asemblaž in kot publicist. Ni ga zanimala samo zunanja podoba-forma figuralnega ali predmetnega sveta ampak tudi notranja. Že v začetku sedemdesetih let (1972) se je začel ukvarjati z rentgenskimi kolaži (X-Ray Art) in vzporedno z abstraktnim slikarstvom, kinetičnimi rešitvami, spraygramom ter s kibernetičnim konstruktivizmom in postopoma začel prodirati tudi v notranjost strojnih-računalniških objektov. Velik poudarek vseskozi od leta 1965 daje angažirani umetnosti (lokalni ali občečloveški problematiki) s pomočjo satirične risbe, fotomontaže, tridimenzionalnih objektov in to skozi poetično obarvano simboliko; izraža pa se tudi v besedni obliki.

Bil je član ZDSLU, DOS, Cartoonists Writers Syndicate New York, Board Advisors of the American Biographical Institute, Raleigh (ZDA) in zunanji sodelavec mednarodnne revije Graphic Design, Seul (Južna Koreja). Bil je pobudnik in vodja likovne skupine Grupa Junij, 1970-1985 (mednarodno likovno gibanje), snovalec Mednarodne likovne zbirke Junij in pobudnik ter vodja Slovenskega trienala satire in humorja Aritas-satirA (1995-2001). Priredil je preko petdeset samostojnih razstav in sodeloval na preko 200-tih skupinskih razstavah ter v mnogih likovnih žirijah doma in v tujini. Leta 1989 je izšla njegova monografija, 1993 katalog Častilec svetlobe, srebra in rje in leta 2004 njegovi spomini z naslovom Orbis Artis-Nemirno in Kreativno (1943-2004), ki obsega 800 strani. Za svoje multimedialno ustvarjanje je prejel preko 50 nagrad in priznanj, pretežno v tujini.