Razstave

Razstava Na liniji pobega – Možnim svetovom naproti je avtorski projekt kustosinj Muzeja sodobne umetnosti Črne gore Teodore Nikčević in Anje Marković in združuje dela črnogorskih umetnic in umetnikov mlajše oziroma srednje generacije, ki delujejo zunaj ustaljenih kategorij konvencionalnih umetniških oblik. Njun kuratorski pristop izhaja iz lani realizirane razstave Žive slike, ki je bila del širšega projekta omenjenega muzeja z naslovom Črna gora danes.

Osrednja razstava Festivala Svetlobna gverila je eden najbolj obiskanih razstavnih projektov Galerije Vžigalica. Že 19. edicija festivala s serijo svetlobnih postavitev na temo Motnje zavzema površine v neposredni okolici naše galerije ter druge lokacije po Ljubljani. Posebej za razstavo v Vžigalici so svetlobne instalacije ustvarili Antti Kulmala, Ida Hiršenfelder, Nika Erjavec, ::vtol:: in Laura Adel.

Večmedijska postavitev v Celju živeče japonske umetnice Keiko Miyazaki (1978) skozi osebno zgodbo prikazuje kompleksno prepletanje niti ljubezni in intimnih odnosov, vzpostavljanje partnerstva in družine v zahtevnih pogojih sodobnega potrošništva ter družbo, ki časti večno mladost in lepoto.

Mednarodno priznana in nagrajena fotografinja, fotoreporterka in videodokumentaristka Manca Juvan (1981) se v Galeriji Vžigalica predstavlja z dokumentarno-umetniško razstavo Dolina. Ta raziskuje vpliv industrializacije in industrijskega onesnaževanja v srednji Soški dolini v širšem kontekstu vsakdanjega življenja in lepote narave.

John Fekner velja za enega najbolj »znanih-neznanih« umetnikov, ki so delovali v New Yorku konec sedemdesetih in v osemdesetih letih 20. stoletja. Bil je del tedanje živahne umetniške scene in je razstavljal z Donom Leichtom, Keithom Haringom, Davidom Wojnarowiczem, Jenny Holzer in drugimi. Feknerjeva retrospektivno-dokumentarna razstava v Galeriji Vžigalica je prva samostojna predstavitev njegove umetnosti v javni instituciji, ki, zanimivo, leži nedaleč od kraja rojstva umetnikovega očeta Ivana Feknerja na Karlovški ulici v Ljubljani leta 1909.

Razstava Toplice združuje več perspektiv, temelječih na umetniških praksah Mateja Stupice (1987), interdisciplinarnega umetnika in ilustratorja, ki je v format samostojne razstave vključil več soustvarjalcev. Osredotoča se na večplastnost pomenov skozi odnos med podobo in zvokom, pri čemer pomemben vidik predstavlja odsotnost človeka v galerijskem prostoru, ki ga zasedajo zvočni in vizualni elementi. Brati jo gre skozi preplet več enakovrednih medijev: samega galerijskega prostora, obrazstavne zloženke, risb, objektov, videov, zvoka ter besedil.