PRADAVNINA: KAKO JE BILO ŽIVETI NA BARJU? 

Na začetku je bila narava, s svojimi zakonitostmi, danostmi in muhami. Kljub hladnejšemu podnebju so pred 40.000 leti na ljubljanskem območju občasno bivali neandertalci in tudi z lesenimi ostmi iskali, lovili ali nabirali hrano. Šele 35.000 let kasneje so se ljudje tu prvič za stalno naselili in si postavili bivališča na kolih, dvignjena nad močvirnato pokrajino. Morda ima prepričanje, da je treba Ljubljančanom reči žabarji, res stare korenine! Iz časa koliščarjev je tudi slavno leseno kolo z osjo, staro 5.200 let, ki Ljubljano postavlja na svetovni zemljevid najstarejših in najpomembnejših inovacij.

Kasneje so se ljudje naseljevali bliže središča današnje Ljubljane. Zgodovina je ljudstvom, ki so se pomikala skozi ta prostor ali se tu za stalno naselila, dala različna imena: Veneti, Iliri, Kelti. Vse pa se je spremenilo, ko so sem prišli Rimljani …

ANTIKA: RAZCVET RIMSKE EMONE

Ko so tekla zadnja leta vladavine rimskega cesarja Avgusta, so njegovi vojaki pomagali graditi Emono. Zakaj prav na tem mestu? Zaradi strateško pomembne lege na križišču glavnih prometnih poti, v ozkih Ljubljanskih vratih, najnižjem naravnem prehodu med Alpami in Dinarskim gorstvom, v času, ko so osvajali nova ozemlja na balkanskem jugu in panonskem vzhodu. Rimska kolonija Emona je nastala ob plovni reki in zaradi nje je mesto obdržalo svojo pomembnost tudi v kasnejših obdobjih.

Tukajšnje prvo pravo rimsko mesto, s cestami, kanalizacijo, javnimi zgradbami in obzidjem, je imelo živahno vsakdanje življenje. Po njegovih cestah so hodili trgovci s čudovitim steklenim posodjem, obrtniki so izdelovali kamnite nagrobnike, na pločnikih so se frnikolali otroci, neveste so nosile zlate zaročne prstane, popotniki pa falusne amulete za srečo. Mesto je živelo dolgo, a ne večno. Po razpadu rimskega imperija je tudi življenje v Emoni zatonilo.

SREDNJI VEK: LJUBLJANA TRGOVCEV, CEHOV IN MEŠČANOV

Po propadu rimskega mesta so na ljubljanska vrata potrkali Slovani, ki so sprva naselili obronke ljubljanske kotline. Šele na prelomu tisočletja so se ustvarile ugodne razmere tudi za razvoj srednjeveške Ljubljane. Njen nastanek je zgodba o uspehu: nedavno odkriti ostanki lesenega krožnika postavljajo njene zametke v začetek 11. stoletja, dobrih sto let kasneje pa je srednjeveško mesto Leibach oziroma Luwigana že prvič omenjeno v pisnih virih. Tako rekoč čez noč, v dobrih sto letih, se je Ljubljana iz male lesene naselbine pod Grajskim gričem razširila še na levi breg reke in postala pravo srednjeveško mesto z mogočnim obzidjem, ki se je v začetku 15. stoletja uspešno zoperstavilo Turkom. O pomembnosti mesta govori tudi dejstvo, da je imela Ljubljana svojo kovnico denarja, in ker prilika dela tatu, tudi njegove ponarejevalce.

NOVI VEK: MESTO KULTURE IN NACIONALNIH IDEJ

Razcvet mesta v pregovorno temnem srednjem veku se je nadaljeval tudi v novem, ko je Ljubljana postajala cvetoče središče trgovine, obrti, kulture in nacionalne zavednosti. Pri tem je ključno 16. stoletje, ko je reformacija prinesla prve knjige v slovenščini. »Zažigalni« protireformaciji je sledilo obdobje mirnega življenja mesta v 17. in 18. stoletju, ko je Ljubljana dobila baročno preobleko: plemiči so mestne hiše preurejali v mogočne baročne palače – med njimi je tudi ta, Turjaška palača, v kateri danes domuje naš muzej –, meščanske hiše so si nadevale razkošne fasade.

Na narodno zavest je v času osvajanj Napoleona vplivala kratka epizoda francoske nadvlade, ki je Ljubljano postavila za glavno mesto Ilirskih provinc in omogočila javno uporabo slovenščine. Romantično lahko rečemo, da je nekaj let kasneje na dvig ravni slovenske besede najmočneje vplivala ljubezen: tista, ki jo je pesnik France Prešeren, avtor besedila slovenske himne, našel v svoji mladi muzi Juliji.

Prva polovica 19. stoletja je še enkrat spremenila podobo Ljubljane, še bolj pa je nanjo vplival hud potres leta 1895. Po njem je Ljubljana s pomočjo iznajdljivega župana Ivana Hribarja, ki je bil zelo uspešen pri pridobivanju obnovitvenega denarja, v novo stoletje stopila prenovljena.

20. STOLETJE: OD VOJNE DO VOJNE, OD DRŽAVE DO DRŽAVE

V svetu turbulentno 20. stoletje so tudi v Ljubljani zaznamovala izmenjujoča se obdobja vojn in napredka. S koncem prve svetovne vojne, v času katere je bila Ljubljana pomembno mesto v zaledju soške fronte, se je končala tudi več kot 600-letna vladavina Habsburžanov v slovenskih deželah. V obdobju med obema vojnama je življenje v Ljubljani zaznamovalo živahno meščansko dogajanje, ustanovitev borze, univerze, akademije znanosti in umetnosti ter velesejma, poseben pečat pa je temu času in samemu mestu s svojo premišljeno arhitekturo dodal Plečnik, zaradi česar je Ljubljana še danes edinstvena.

Druga svetovna vojna je mestu zadala mnoge rane in Ljubljano ovila v obroč bodeče žice, z osvoboditvijo mesta pa je država vstopila v novo politično, družbeno in ekonomsko ureditev – socialistično Jugoslavijo. Za to obdobje je značilna hitra urbanizacija mesta, Ljubljana je pospešeno rasla, s priseljevanjem pa je naglo naraščalo tudi število prebivalcev. Po nekaj desetletjih v Jugoslaviji (med drugim je leta 1980 v ljubljanskem Kliničnem centru umrl maršal Tito) so se Slovenci leta 1990 na plebiscitu odločili oblikovati samostojno državo, in 25. junija 1991 je bila razglašena samostojnost. Tako je Ljubljana prvič postala prestolnica samostojne slovenske države.

Tako kot smo pred 40.000 leti začeli, nadaljujemo tudi danes: z naravo. Ljubljana tudi po večtisočletni zgodovini poselitve tega prostora z naravo ohranja močan stik, saj zelene površine segajo globoko proti središču danes sodobnega evropskega mesta.

Če vam je ljubše, da vas po vijugastih poteh zgodovine popelje izkušen vodič, se nam pridružite na polurnih vodstvih, ki jih organiziramo od torka do nedelje med 10. in 18. uro. Zadnje vodstvo je ob 17. uri. Rezervacije niso obvezne. Vodstvo je vključeno v redno ceno vstopnice, zato doplačilo ni potrebno. Ob dnevih odprtih vrat vodstev ne izvajamo.

Zgodovina Ljubljane. Od kolišč do zelene prestolnice

Dolgo pričakovana monografija 'Zgodovina Ljubljane. Od kolišč do zelene prestolnice' simbolno zaokrožuje skoraj stoletno prizadevanje različnih strokovnjakov in institucij, da bi pripravili vsebinsko zaokrožen pregled zgodovine našega glavnega mesta.