Jože Ciuha: Labirint časa

Priprava razstave Labirint časa je potekala leto in pol, v različno intenzivnih fazah. Marija Skočir in Barbara Savenc, kustosinji razstave, sta o pripravah povedali: "Ker smo si od samega začetka zadali, da želimo pripraviti retrospektivno razstavo, je bil začetni nabor del zelo obširen, saj gre za avtorja, ki sedem desetletij neprestano ustvarja in je v svojem življenju preživel verjetno bolj malo dni, ko ga ni zaposlovala kreativnost." Ta se izraža v različnih medijih – primarno v risbi in sliki, dalje pa tudi z grafiko, tapiserijami, mozaiki … za predstavitev na razstavi sta se kot bistvena izkazala prva dva medija.

Glede na prostorske specifike Galerije Jakopič in razsežnost kataloga je bil za razstavo narejen zelo strnjen izbor del, ki zmorejo celotno pripoved avtorjevega ustvarjanja zaokrožiti, izpostaviti bistvene poudarke, ustvarjati medsebojni dialog ter obiskovalca smiselno popeljati skozi t. i. labirint časa, ki je predvsem prispodoba avtorjeve vseživljenjske težnje po iskanju še neodkritih virov navdiha. Predstavljenih je nekaj manj kot 150 del.

V razstavo obiskovalca uvajajo dela na papirju, v prostoru, posebej namenjenemu neposrednemu srečanju z avtorjevo prečiščeno potezo – v risbi in akvarelu. V osrednji del razstave obiskovalca popeljejo štirje portreti starejšega datuma, sledijo pa olja na platnu, ki zaznamujejo avtorjevo makedonsko in kasnejše obdobje, zaznamovano s potovanji po svetu. Razpored del je vsebinsko-kronološki, kar pomeni, da se dela smiselno združujejo v motiviki in vsebini, hkrati pa nedosledno, a povedno zasledujejo kronološko razvrstitev. Preko najimpozantnejših del na pleksiju, združenih v samem jedru razstave, po katerih je avtor publiki najbolj znan, se razstava prevesi v sodobnejši čas, do vse večjih formatov akrilov na platnu in pleksi steklu. Razstava se izteka kot odprta pripoved o avtorju, ki je še vedno vsak dan znova predan ustvarjanju in iskanju.

O KATALOGU
Katalog razstave Labirint časa, ki obsega 336 strani, združuje strokovne prispevke, katalog reprodukcij več kot 200 razstavljenih in drugih del, obsežno biografijo ter izbor bibliografskih zapisov in seznamov razstav, pri katerih je avtor sodeloval. Z uvodnikom je katalog pospremil minister za kulturo, dr. Uroš Grilc. Barbara Savenc, MGML, je prispevala doslej najobsežnejše in najbolj pregledno besedilo, ki Jožeta Ciuho smiselno uvršča v pregled slovenske umetnosti 20. in 21. stoletja ter podrobno orisuje njegovo umetniško razvojno pot, dotakne pa se tudi recepcije njegovega dela skozi desetletja. Marija Skočir, MGML, se v svojem besedilu obrača k avtorju predvsem kot samosvoji osebnosti s specifično zarisano življenjsko potjo, njegovemu srečevanju z bolj ali manj običajnimi kulturami, ki so ga odločilno navdihovale, in posledično izjemnim obvladanjem metierja. Marko Košan, KGLUSG, z refleksijo, ki jo prinaša tretje besedilo, to pripoved nadaljuje in se posveča predvsem najbolj subtilni sferi Ciuhovega ustvarjanja – akvarelni tehniki, ki v svojem dialogu s poezijo briše meje načinov izražanja. Nika Perne, MGML, je zbrala avtorjeve biografske podatke in jih zaokrožila v zanimivo pripoved – kar življenje Jožeta Ciuhe tudi je.
Katalog je, tako kot celotno podobo razstave in postavitve, oblikoval oblikovalec Bojan Lazarevič. Z njim Galerija Jakopič nadaljuje že leta 2009 zastavljen oblikovni koncept razstavnega kataloga, le da je tokrat izdana publikacija doslej najobsežnejša ter s strokovnega in tehničnega vidika najzahtevnejša. Fotograf Matevž Paternoster je namreč reproduciranju likovnih del posvetil izjemno pozornost pri fotografiranju in pripravi fotografskega gradiva za tisk, kar je pri specifičnosti pleksi stekla, na katerem so naslikane številne slike, ter zares pestri barvni paleti, ki nastopa v najrazličnejših načinih kontrastiranja, izjemno zahteven izziv. Z njim se ni soočal le fotograf, temveč tudi oblikovalec in še posebej tiskarna – menimo pa, da so nalogo vsi, vključno s tiskarno Gorenjski tisk, vrhunsko opravili.

O AVTORJU

Jože Ciuha se je rodil 26. aprila 1924 v Trbovljah. Ko je bil star štiri leta, se je družina preselila v Videm (naselje v občini Krško). V letu 1930 je začel obiskovati šolo, leta 1936 pa se preselil k teti v Ljubljano, saj se je vpisal na I. državno realno gimnazijo. Zaradi začetka vojne se je moral vrniti k staršem v Videm. Med drugo svetovno vojno je bil leta 1943 prisilno mobiliziran v nemško vojsko, vendar mu je uspelo v manjšem mestu v Normandiji prebegniti na stran zaveznikov. Pot nazaj v domovino je bila travmatična, a uspel je dopotovati v Split, kjer se je izkrcal kot borec V. prekomorske brigade in se leta 1944 pridružil partizanom, kjer je deloval kot partizanski kulturnik. Po vojni se je Jože Ciuha najprej vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer se je posvetil študiju primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in arheologije. Kljub ljubezni do literature in umetnosti, je želja po ustvarjanju kmalu prevladala, zato je 1946 je uspešno opravil sprejemne izpite na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in po diplomi (1950) nadaljeval študij na specialki za zidno slikarstvo pri Slavku Pengovu. V času študija na specialki je tudi poučeval na bežigrajski gimnaziji in veliko ilustriral.
Velik del njegovega življenja zaznamujejo predvsem študijska in osebna potovanja ali kot bi rekel sam, nomadska zasvojenost.  Že v času študija je odšel v Ohrid v Makedonijo, kjer je odkril svet monumentalnih fresk in bogatega bizantinskega izročila, ki je imel velik vpliv na njegovo ustvarjanje. Leta 1949 se je prvič poročil, leto kasneje se je rodila hči Marjetka. Leta 1956 je kot svobodnjak odšel v Pariz, kjer je ostal sedem mesecev. Po besedah umetnika ga je mesto duhovno prenovilo in mu predvsem razširilo obzorja. Po vrnitvi iz Pariza je nekaj časa preživel v Ljubljani, leta 1959 pa izpolnil več kot desetletje dolgo obljubo – potovanje na Vzhod − študijsko potovanje v mesto Rangun v Burmi, kjer je intenzivno raziskoval vzhodnjaško in budistično filozofijo in duhovnost. Poleg Burme je prepotoval še Tajsko, Kambodžo, Indonezijo, Bangladeš in Indijo. V Rangunu je pripravil tudi razstavo tam nastalih del, potovanja pa opisal v potopisni knjigi Okameneli smehljaj. Po vrnitvi domov je živel med Ljubljano in Poljanami nad Škofjo Loko v ateljeju prijatelja Iveta Šubica ter se leta 1962 poročil z Radmilo Novak. Leta 1964 se je odpravil v Južno Ameriko, kjer je obiskal Brazilijo, Argentino, Čile, Peru in Bolivijo ter se srečal s starimi indijanskimi kulturami; na tej poti je nastal potopis z naslovom Pogovori s tišino. Naslednje leto je preživel na Švedskem, leta 1966 pa bil povabljen v Združene države Amerike na Zahodno michigansko univerzo v mestu Kalamazoo. Tam je ustvarjal v velikem ateljeju, ki ga je imel v Inštitutu za umetnost (Institute of Arts), in predaval o budistični umetnosti. Kasneje sta z ženo prepotovala Združene države Amerike in Mehiko. Kmalu po vrnitvi domov, leta 1968, se jima je rodil sin Peter.
Kljub številnim potovanjem je za Ciuho Pariz tisto mesto, v katerega se je vedno vračal in se v osemdesetih tja tudi preselil. Tam je začel razstavljati in se kmalu srečal s pesnikom in likovnim kritikom Alainom Bosquetom, s čigar pomočjo se mu je pot v pariško likovno prizorišče širše odprla, dobil je nov atelje in bil povabljen na več prestižnih razstav po svetu. Sedaj že več kot tri desetletja živi med Ljubljano, kjer je doma njegova družina, Parizom in otokom Šipanom, kjer ustvarja predvsem v poletnih mesecih.
Del ustvarjanja Jožeta Ciuhe predstavlja tudi pedagoška dejavnost, ki jo v sedanjem času uresničuje skupaj s sinom Petrom, in sodelovanje z ostalimi umetniki. V letu 1969 je bil skupaj z nekaterimi umetniki na pobudo Zorana Kržišnika eden izmed ustanoviteljev Grupe 69, ki je povezala "likovnike različnih generacij, estetskih nazorov in poetik", njen glavni namen pa so predstavljale letne razstave, na katere so člani povabili tudi tuje umetnike.  Večkrat je tudi poučeval – v drugi polovici petdesetih let najprej na bežigrajski gimnaziji, v sedemdesetih je vodil seminar za slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu in predaval na Zahodni michiganski univerzi, nato dve leti poučeval grafiko na mednarodni grafični šoli v Benetkah ter predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Čeprav se je ukvarjal tudi s poučevanjem, Jože Ciuha ostaja eden izmed redkih slovenskih umetnikov, ki se je posvečal predvsem samemu umetniškemu udejstvovanju.
Umetniško ustvarjanje Jožeta Ciuhe je zavezano številnim umetniškim tehnikam, letnim časom in predvsem okolju, v katerem ustvarja. Akvareli, "monologi njegove intime", nastajajo predvsem v poletnih mesecih na otoku Šipan, grafika v Ljubljani in Benetkah, slike, "dialog s svetom in časom", povsod, v vseh letnih časih.  Prav tako se ukvarja z risbo, ilustracijo, ustvarjanjem mozaikov ter tapiserij. Je tudi pesnik in pisatelj. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih (skoraj 300) in skupinskih (preko 500) razstavah doma in v tujini ter na nekaterih pomembnih razstaviščih. Njegova dela se nahajajo tudi v najpomembnejših svetovnih umetnostnih ustanovah. Prejel je več nagrad – v Sloveniji naj omenimo le nagrado Prešernovega sklada, Levstikovo nagrado in Župančičevo nagrado, v tujini pa predvsem podelitev naslova Viteza lepih umetnosti in literature v Franciji, Državno nagrado v Avstriji ter članstvo v Ruski akademiji umetnosti v Moskvi. (izvleček iz biografije, objavljene v katalogu Labirint časa, MGML, 2013, zbrala in uredila Nika Perne)

Jože Ciuha: Labirint časa

Katalog razstave "Jože Ciuha: Labirint časa" združuje strokovne prispevke, reprodukcije več kot 200 razstavljenih in drugih del, obsežno biografijo ter izbor bibliografskih zapisov in seznamov razstav, pri katerih je avtor ...