Jože Suhadolnik: ALBUM, Neue Slowenische Kunst

Razstava ne želi v historičnem smislu reinterpretirati fenomena NSK kot umetniškega gibanja, temveč ponuditi intimnejši vpogled v dokumentirane dogodke in izpostaviti fotografu lastno komunikacijo s posameznimi akterji kot individuumi, ki jih sicer determinira kolektivna drža in način delovanja.

Album Jožeta Suhadolnika

Razstava in knjiga z naslovom Album se namenoma distancirata od kakršnekoli obravnave NSK kot umetniškega gibanja, političnega ali ideološkega koncepta, predmeta filozofskih razprav ali umetnostnozgodovinskih kritik, družbenega pojava, fenomena, kulta. NSK obravnavata kot motiv.

Album želi intrigirati, ne provocirati. Želi prezentirati, ne komentirati. Želi sporočati, ne ilustrirati. Kliče k odzivu in se ne želi odzivati. Ponuja doživljanje vizualnega trenutka tukaj in zdaj – iskanje svetlobe v plemenitosti črnine, barvitosti v črno-belem, intime v javnosti, individualnega v kolektivnem – skratka tistega, kar drugo brez prvega pravzaprav ne more obstajati.

Naslov Album izvira iz avtorjevega odnosa do fotografij, ki jih desetletje po tem, ko je gibanje prenehal dokumentirati, vidi z distance, osebe na njih pa zdaj brez filtriranja skozi svoj objektiv – presenetljivo – kot družino. Sicer z nenavadnimi »družinskimi« vrednotami in nekonvencionalnimi vezmi. Kot krog ljudi, ki si drug drugega niso izbrali, temveč jih je združila nujnost (v tem primeru predvsem umetniškega) obstoja. Kot skupnost, ki je popolna enota samo kolektivno in je brez posameznega člana bistveno okrnjena. Suhadolnik sam gibanju nikoli ni sledil kot privrženec ali ga dokumentiral zato, da bi ga čez desetletja videli kot eneskajevskega somišljenika.

Avtorjeva nagrada (ali usoda) pa je, da fotografija (hote ali nehote) celo odločilno prispeva k mitologizaciji pojava, ki ga je zabeležila. Tako si danes številnih publikacij, razstav, monografij o NSK, ki so bile in bodo predstavljene javnosti doma in po svetu, ne moremo predstavljati brez Suhadolnikovih fotografij, četudi njegov opus dokumentarnih fotografij na to temo ni najobsežnejši. Vsekakor pa je nezmotljivo avtorski in kot večina drugih Suhadolnikovih doslej predstavljenih ciklov, dokaj, a ne izključno zvestih dokumentarnosti, nosi v sebi rezko zagonetno noto, utesnjen občutek pričakovanja, slutnjo praznine, ki pa je pravzaprav veristična pripoved ali vsaj fotografovo občutenje pojavne realnosti. Težnja k izražanju v črno-beli tehniki za Suhadolnika ni izključna ali izključujoča, a niti naključna – v tem ciklu je celo nujna. Suhadolnik je mojster črnin, ki v sebi razpirajo nove črnine obličij, ozadij, gub, pramenov, odbleskov. Črno na črnem edino nosi v sebi dovolj izrazne moči in estetike.

Motivno so fotografije Albuma razporejene v štiri sklope: Laibach, Krst pod Triglavom, Irwin, zadnja skupina fotografij pa združuje različne sorodne kontekste. Razstavo v celoto zaokrožata portreta dveh akterjev – Dejana Kneza in Ede Čufer. Posebej Knezov portret v izrazni moči prestopa mejo ikonične podobe. Tudi znotraj izbora je nekaj izjemnih portretnih fotografij s presenetljivo mero individualizma – tako fotografovega kot portretirančevega. Enigmatični pogledi, strast prepričanja in znova prelivanje črnin znotraj izčiščene perspektive na teh fotografijah potrjujejo, da Suhadolnik sodi v vrh slovenskega fotoportretizma. Koncertne in gledališke fotografije se s tem žanrom prepletajo, hkrati pa postajajo (vsaj) "kunstwerk" same po sebi s pozami protagonistov v svojem umetniškem dejanju – predvsem med fotografijami Laibacha pa je veliko takih, ki beležijo performans za točno to fotografijo samo. A ko linijo tovrstnih fotografij prerežejo preprosti domačijski, prijateljski prizori, vstopi vanje oživljenost, ki mejo med njimi nenadoma zabrisuje.

Ali kot je zapisal Tevž Logar v besedilu za katalog razstave: "Na prvi pogled serija fotografij izraža izčiščeno horizontalno pot gibanja Neue Slowenische Kunst in različnih manifestacij njegovih konstitutivnih skupin (Laibach, IRWIN in Gledališče sester Scipion Nasice). Vsekakor bolj kot to, le da mogoče bolj prikrito, pa je v seriji izražena vertikalna pot, pot, ki govori o gibanju NSK kot o kompleksnem fenomenu, ki je že na začetku rušil meje likovne umetnosti, vsekakor pa pustil velik pečat v širšem polju kulture in aktivno posegel na druga družbena področja. Zamrznjene fotografske podobe Jožeta Suhadolnika niso kronika gibanja Neue Slowenische Kunst, ampak nam pripovedujejo zgodbe o prostorih, ljudeh in trenutkih. A vendar so prav te iste zgodbe za slehernega gledalca popolnoma drugačne. Album torej."

—Marija Skočir

Neue Slowenische Kunst (NSK)
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas novih fenomenov v likovni umetnosti, česar del je bilo tudi gibanje Neue Slowenische Kunst (NSK), ki je bilo ustanovljeno leta 1984. Sodelovanje, nenehen pretok idej med ustanovnimi člani oziroma skupinami gibanja NSK (Laibach, IRWIN in Gledališče sester Scipion Nasice) je izoblikovalo gibanje, ki je že na začetku rušilo meje likovne umetnosti, pustilo velik pečat v širšem polju kulture in aktivno poseglo na druga družbena področja. Povezovanje med skupinami v gibanju NSK je rezultiralo v projektih s kompleksno medijsko strukturo, kar je izredno odkrito nakazovalo na spogledovanje s fenomenom »Gesamtkunstwerk«, hkrati pa je razkrivalo popolnoma novo razumevanje umetnosti in tedanje družbe. Projekti gibanja NSK so postali prostor, kjer se združujejo gledališče, glasba, slikarstvo, literatura, filozofija, oblikovanje in performans. Naslednja stopnja gibanja NSK je bila ustanovitev NSK države 1992, ki se je odzivala predvsem na politične premike in radikalne spremembe, ki so se zgodile v Jugoslaviji in Vzhodni Evropi po padcu berlinskega zidu leta 1989.

—Tevž Logar, iz spremnega besedila razstave NSK Folk Art, Galerija Škuc 2011 

Jože Suhadolnik: ALBUM, Neue Slowenische Kunst

Razstavo "Jože Suhadolnik: ALBUM, Neue Slowenische Kunst" spremlja katalog z 59 reprodukcijami fotografij Jožeta Suhadolnika.