"Natural happiness is what we get when we get what we wanted, and synthetic happiness is what we make when we don't get what we wanted." Daniel Todd Gilbert

Zakaj se je Hanna ob svojih fotografijah, ki gradijo serijo, začela spraševati o dihotomiji naravno – sintetično in zakaj je to delitev pripela entiteti sreča?

Fotografije so nastajale na poti, spontano. Umetniška vizija, ki jo je Hanna sooblikovala z drugimi ustvarjalci, je sicer bila prisotna, a je bila odprta. Nato se je pojavil tisti tok, ki pride od nekod in samo – popelje. Kot da bi se atmosfera začela graditi sama in bi kontinuirano odpirala prostor. Ko se povežejo vibracija, intuicija in nezavedno prisotnih in se rodi umetniški proces.

Morda je Hanna občutek negotovosti, preden se je pojavil ta tok, povezala z Gilbertovim pojmovanjem sintetične sreče, ko je bila ob čakanju in iskanju nečesa drugega primorana osmisliti in sprejemati dano stanje.

In morda je razumela postavitev psihologove dihotomije, ki jo je »v roke« dobila ravno takrat, ko je že pogledala nazaj v dan in ozaveščeno ugledala razliko, razliko v občutku pred tokom in znotraj toka, razliko med sintetično in naravno srečo.

—Petra Radoja, kuratorka