Jesenice

Jesenice imajo v širši javnosti pogosto enoznačno in stereotipno podobo, ki je povezana z dolgoletno industrijsko zgodovino, tranzitno geografsko lego in sestavo prebivalstva, vizualnimi značilnostmi mesta ter izrazito lokalno identiteto in hokejsko tradicijo. Na razstavi poskušamo omenjene predstave preseči in z deli umetnic in umetnikov, ki jih z mestom povezujejo družinske vezi, ponuditi drugačne subjektivne poglede na Jesenice. Osrednja tema je tako podoba mesta, ki jo umetniki v individualnih umetniških izrazih rekonstruirajo skozi nostalgijo in spomine na čase odraščanja, družinsko zgodovino, pripovedovanja drugih prebivalcev ter trenutni odnos, ki ga imajo s krajem, pri čemer ne zanikajo obstoječih stereotipnih značilnosti industrijskega mesta.

Avtorji in avtorice različnih generacij Jaka Gasar, IRWIN (Miran Mohar), Ema Klinar, Tanja Radež in Helena Tahir skozi raznovrstne medije od fotografije, risbe, slikarstva do prostorskih instalacij predstavljajo svoj osebni pogled na Jesenice, ki so jih v določenem obdobju zapustili, se tja vračajo, se jih spominjajo in na različne načine doživljajo.

Na kratko o razstavljenih delih

Fotograf Jaka Gasar (1980) že več kot desetletje ustvarja serijo fotografij Jesenice, v kateri poskuša prikazati različne dogodke in hipne trenutke iz življenja prebivalcev Jesenic ter predstaviti svoje lastno doživljanje tega mesta. Fotografije, ki med drugim prikazujejo podobo mesta, delo v jeseniški železarni, povezanost muslimanske skupnosti, vrvež na mestnem kopališču ter trenutke lokalpatriotizma na hokejskih tekmah, dopolnjujejo naključni, pogosto spregledani trenutki, ki jih je fotograf slučajno opazil in ujel med aktivnim preživljanjem časa v mestu.

Na razstavo vključena umetniška dela leta 1958 rojenega Mirana Moharja (IRWIN) se motivno ali formalno približujejo izhodišču postavitve, ki v ospredje postavlja umetnikov odnos do mesta, v katerem je odraščal, hkrati pa sprožajo določene spomine na tisti čas. Slike iz zgodnjega obdobja Elektrifikacija I, Elektrifikacija II in Metalni sejalec namreč prikazujejo industrijske podobe ter kombinacijo različnih materialov, ki jih najdemo v industrijskih okoljih, kot so na primer železo, aluminij, premog in katran, medtem ko Črni monokrom sestavljajo legokocke, ki se po svoji modularnosti, obliki in barvi referirajo na suprematistično in konstruktivistično umetnost.

Slikarka mlajše generacije Ema Klinar (1998) v figurah pogosto izraža občutke, kot so odtujenost, ujetost, tesnoba in želja po pobegu, na katere je do neke mere vplival tudi njen odnos do jeseniškega okolja, v katerem je odraščala in živela do začetka študija. Notranji konflikt ter utesnjeni občutki so povezani z njenim pogledom na Jesenice, do katerih od nekdaj goji ambivalenten odnos - vedno se ji je namreč zdelo, da jo omejujejo, ji zakrivajo pogled ter, da je od tega mesta in ljudi odtujena, hkrati pa še vedno predstavljajo njen dom.

Oblikovalka in vizualna umetnica Tanja Radež v projektu z naslovom ostalgije neumorno išče vzorce, ki so jo osebnostno oblikovali ter jih dobesedno zbira in metaforično preučuje. Na križišču osebne inventure ugotavlja, da je dom tam, kjer so poleti njena zimska oblačila ter pozimi poletna, in tam, kjer raste hrast pod katerega bodo po smrti lahko položili njen pepel, prah in strah. To so torej Jesenice, ki jih vidi kot mistično mesto, v katerem ni prav ničesar izjemnega.

Helena Tahir (1992) ustvarja predvsem na področju grafike in risbe. V skladu s svojo umetniško prakso je tudi v seriji Jesenice sestavljala različne poglede, realistične prizore in nostalgične spomine. Izhodišče za risbe so motivi iz analognih fotografij, ki jih je posnela iz stanovanja v blokovskem naselju, kjer je odraščala. Poglede skozi okno je v delih nato združevala tudi z drugimi prizori z Jesenic, hipnimi asociacijami ter osebnimi občutji in spomini, kar je nadaljevala tudi v seriji novejših risb, v katerih je že znane jeseniške podobe povezala s prizori iz Iraka, od koder prihaja njen oče.

Kuratorka razstave Lara Mejač