Postavitev sodobnih intervencij v kontekst Plečnikove hiše sta kuratorja Luca Lo Pinto in Olaf Nicolai pripravljala v sodelovanju s kustosinjo Plečnikove hiše Ano Porok. Dela povabljenih avtorjev predstavljajo poklon Plečnikovemu opusu in branje njegovega dela postavljajo v drugačen, zelo sodoben kontekst. Pri tem je Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, izpostavil: "V goste, na obisk v Plečnikovo hišo, sta prišla italijanski kurator Luca Lo Pinto in nemški umetnik Olaf Nicolai. Skupaj z umetniki, ki sta jih povabila, sta v Plečnikovo hišo posegla z manjšimi intervencijami sodobne umetnosti, ki spregovorijo o Plečnikovem delu in njegovem miselnem svetu s presenetljivo svežino. Namen njunih minucioznih posegov je razpreti nekatere dimenzije, lokacije Plečnikovega domovanja, na popolnoma drugačen način, kakor smo običajno vajeni. Zgradila sta splet zgodb, predmetov, miselnih povezav, ki jih ne opazimo takoj, potrebujemo potrpežljivost opazovanja in posluh tistega, ki nam te zgodbe pripoveduje. Na ta način želimo aktualizirati Plečnikovo dediščino in jo povezati s časom, prostorom, v katerem danes živimo."

Skozi kurirano intervencijo kuratorja Luca Lo Pinto in Olaf Nicolai predstavljata umetniška dela, poteze, šepete, zvoke in akcije, pri katerih je sodelovalo 25 domačih in tujih avtorjev, med njimi chef Ana Roš, krajinska arhitektka Ana Kučan in igralka Saša Pavček:

John Armleder, H. C. Artmann, Nairy Baghramian, Avi Beracha, Pierre Bismuth, Monica Bonvicini, Pablo Bronstein, Michael Dean, Jason Dodge, Hansi Fuchs, Lena Grossmann, Ana Kučan, Janette Laverrière, Enzo Mari, Hana Miletić, Carsten Nicolai, Saša Pavček, Julie Peeters, Manfred Pernice, Florian Pumhösl, Fabio Quaranta, Ana Roš, Giovanna Silva, Mladen Stilinović, Diamond Stingily ter Sophie Thun.

Razstavni koncept sta kuratorja zasnovala na (fiktivnem) pismu, ki naj bi ga gospodinja Urška pisala Plečniku:

Dragi Jože,

danes sem spoznala dva moža, ki sta obiskala tvojo hišo. V njej sta preživela kar nekaj časa in se vanjo naravnost zaljubila. Povprašala sta me, ali bi bilo mogoče v tvoj dom dodati nekaj manjših predmetov, ki bi se pridružili tvojim stvarem, jim delali družbo. Samo za kratek čas. Rekla sta nekaj v smislu, da bi »stvari lahko govorile s stvarmi«, kar se je meni sicer zdelo čudno, ampak tudi kar ganljivo.
Takoj sem jima povedala, da ti to verjetno ne bi bilo všeč. Nisem si mogla predstavljati, da bi bilo po tvojem okusu. 

Toda potem kar nista nehala govoriti o tebi in tvoji hiši. Med pogovorom sta me, potem ko sem jima skuhala čaj, nenadoma vprašala, ali bi z njima delila misli o tem, katere stvari bi ti priporočila jaz.
Samo majhne spremembe, zamisli, ki sem jih mogoče kdaj imela – onadva pa bi se poskusila domisliti načinov, na katere bi ti te ideje, želje in poteze lahko predstavili.

Moja prva misel je bila: »Oh, ne!«
Spomnila sem se namreč pripetljaja s straniščem, ko nisem mogla preprečiti mestnemu svetu, da bi med tvojo odsotnostjo v hiši namestil stranišče na splakovanje. Sklepali so, da ti bo nova školjka ugajala.
Nikoli ne bom pozabila tvojega komentarja. »Hočem slišati, kako drek pade.« Ja, rekel si »drek«! In nato je bilo treba vse odstraniti.
Ne, po tisti nezgodi sem si prisegla, da česa takega ne bom nikoli več dovolila! Nikoli več nočem slišati takšnih besed.

Toda po tem pogovoru sem začela razmišljati, zakaj pa ne bi okrog hiše naredili kaj sprememb … Mogoče pa to ni tako slaba zamisel – in resno sem pričela razmišljati, kaj bi se dalo spremeniti.
Saj veš, da se nikoli nisem izpostavljala in da sem skušala nevsiljivo skrbeti za hišo, da sem vedno upoštevala tvoje želje, skrbela, da je bilo vse na svojem mestu. Vse zato, da bi ti lahko v miru opravljal svoje delo.
Kakorkoli že, priznam, da mi je nekaj idej šinilo v glavo. Kdaj pa kdaj sem razmišljala o možnosti spremembe tega ali onega v hiši in na vrtu. Pri tem nimam v mislih velikih sprememb ali celo obnove … Ne, samo malenkosti, znake, poteze, mogoče le predloge. 

Naslednji dan sta se vrnila in odločili smo se nadaljevati pogovor, si deliti misli. Priznam, pričeli smo sodelovati.
Tako da boš sedaj hišo našel malo spremenjeno. V njej slišal kakšno zgodbo. Prosim te, ne prestraši se tega in ne postani siten. Mogoče boš na to lahko pogledal tako kot jaz: kot na nekakšno začetno točko. Ne vemo še točno, česa, niti ne vemo, kam nas bo vodila …
Tisti, ki si jo bodo ogledali, bodo, upam, razumeli, da so lahko stvari takšne ali pa tudi drugačne.
Predstavljaj si, da cerkveni zvonovi v sosednjem zvoniku ne bi zazvonili samo vsako polno uro, ampak tudi devet minut čez dvanajsto. 

Urška