Moj pogled že nekaj let (ne)hote sledi ilustracijam Tinke Leskovšek. Opazujem njeno linijo, kako se spreminja, kako postaja vse bolj mehka in prodorna. Razmišljam o pomenu in tonu barv, ki jih izbira. Razmišljam tudi o tem, kaj pogojuje njeno izbiro – in navsezadnje moje dojemanje.

Nemogoče je odvzeti kontekst, ločiti delo od avtorice. Odraščajoče na tleh Istre, s štajerskim sorodstvom. Delujoče v teatru na področju scenskih umetnosti. Nekaj časa je preživela na Portugalskem, v Španiji in nazadnje v Italiji, tekoče se sporazumeva v jezikih omenjenih dežel in plete socialne vezi med kulturnimi razlikami. Vedno se vrača k obalam Istre in Dalmacije, včasih le s paradižnikom iz Šentjan, ki ga nato posoli z morsko vodo in ugrizne vanj kot v jabolko.

Ko sem jo prvič srečala, sem začutila veliko mero radovednosti, otroške nagajivosti, potrebe po socialnem stiku, pa tudi prisotnost starejšega očesa, ki opazuje od daleč in vidi več. Najina komunikacija je zajela smeri in plasti, ki jih v takšni razsežnosti nisem bila vajena. Imela me je. Kmalu tudi v smehu in solzah.

Serija Dlaka, ki jo Tinka razstavlja v Ulični galeriji, je korak stran od ilustracij živali, ki jim je zadnja leta posvečala pozornost. Občutek za teksturo in detajle – tudi detajle dlačic živali – je razvijala s pomočjo najtanjših čopičev, kar jih je bilo mogoče najti čez mejo, v Trstu. Medtem pa se triptih pred nami skozi podobe razteza med idejami, pojmi in protipoli; intimno, slečeno, rojstvo – minevanje, hrepenenje, objekt – subjekt. Z izpraznjenim ozadjem, s prostorom za praznino.

Za sočen ugriz v sladkobo robov.

—Petra Radoja, kuratorka