Razstave

Osrednja razstava 15. festivala Svetlobna gverila bo tudi letos na ogled v Galeriji Vžigalica, v njeni neposredni bližini in tudi v širšem mestnem središču pa se obeta še vrsta drugih festivalskih postavitev.

Refleksije delavskega razreda v arhivu Minerva (Cluj, Romunija) skozi sodobna umetniška dela Dénesa Miklósija, Szilárda Miklósa, Răzvana Antona, Iulie Toma, Claudiuja Cobilanschija, Csanáda Kedvesa, Bálinta Bolcsója ter komplementarno arhivsko gradivo Cornela Rusa in Istvána Fischerja.

Zaradi negotovosti dostopa do kulturnih vsebin, ki jih povzročajo pogosto spreminjajoči se zdravstveni ukrepi, je razstava postavljena v galerijske izložbe in aranžersko obrnjena na ulico, kjer 24 ur na dan mimoidoče vabi, da si varno ogledajo izbor avtorskih fotografij praznin Boruta Krajnca.

Antropocen je obdobje, v katerem živimo, in naši zbrani podatki potrjujejo, da so stvari že zunaj lestvice. Stvari so ušle izpod nadzora, so "fuoriscala".

Razstava je sestavljena iz treh projektov priznanega ameriškega umetnika Tonyja Ourslerja: multimedijske instalacije Phase Trans (2019), Eclipse (2019), serije projekcij na prostem, ki naravni svet združujejo s človeškim narativom, ter Imponderable Digital Archive (2016–2020), ki predstavlja selekcijo več kot 1000 slik iz umetnikovega arhiva.

Na razstavi so predstavljene novejše produkcije transdisciplinarne raziskovalne in razvojne platforme ZKM | Hertz-Lab. Sodelujoči umetniki in raziskovalci se osredotočajo na možnosti ustvarjanja in oblikovanja v času pospešenega tehnološkega napredka ter digitalizacije. 

Galerija Vžigalica je tudi v letu 2020 osrednje prizorišče festivala Svetlobna gverila. V galeriji in njeni okolici je na ogled vrsta svetlobnih postavitev, instalacij in projekcij.

Od 5. maja 2020 so naša galerijska vrata ponovno odprta. Ker smo razstavo sodobnih umetniških pozicij iz avstrijske Koroške predčasno zaprti, smo jo podaljšali in si jo lahko ogledate vse do 31. 5. Ker vam želimo zagotoviti varen obisk, vas prosimo, da upoštevate spodnja navodila.

Umetnica Saeborg (skovanka iz imena Saeko in besede kiborg) ustvarjanje napihljivih bitij iz lateksa, ki sicer na prvi pogled morda apelirajo na eksces in fetiš, vidi kot formiranje svobode spolov in spolnosti v najširšem smislu.

Berlinska umetnica Sinta Werner v svoji umetniški praksi kot osnovo za svoja dela uporablja arhitekturne elemente prostorov in jim z optičnimi iritacijami dodaja umetniške vsebine.

Razstava skozi štiridelno postavitev odpira vprašanja o medijskem senzacionalizmu, moči politike, ki se širi s pomočjo medijev, in o neposredni medijski cenzuri.

Ljubljanski festival svetlobe se vnovič podaja v svetlobno zasedbo javnega in galerijskega prostora v mestnem središču: ob odprtju festivala si bo moč ogledati skupinsko razstavo v Galeriji Vžigalica in niz svetlobnih postavitev v njeni okolici, v drugem polčasu pa se festivalsko dogajanje seli še v Galerijo Alkatraz, na Fužine, v Svetlobni park ...

Razstava predstavlja zgodbo spletne igre Line Rider – simulacije sankača, ki se spušča po strminah – s katero je Boštjan Čadež - Fšk ustvaril globalni fenomen.

Na zadnji, sedmi razstavi cikla "Takle mamo … / So it has come to this…" se s triptihom "Kaj je bilo prej?" predstavlja Dorotea Škrabo. Umetnica se ukvarja s fenomenom podobe v obdobju interneta – raziskuje odnose med novimi mediji, popularno kulturo in umetnostjo, zlasti v zvezi z omejitvami družbenih omrežij.

Na razstavi se predstavljajo umetniki, ki so življenjsko ali delovno povezani s Kočevjem: Tina Đenadić, Mina Fina, Nataša Gašparac, Marko Glavač, Dora Gorše, Aleš Gregorič, Pavel Gregorič, Tomaž Gregorič, Sašo Koprivec, Polonca Lovšin, Lela B. Njatin, Vito Oražem, Urška Pečnik, Društvo kočevskih glasbenikov.

Na šesti razstavi cikla "Takle mamo … / So it has come to this…" se s triptihom "Preskoki" predstavlja Manuel Fabris, katerega umetniško prakso zaznamuje želja po poenotenju navideznega nasprotja med digitalnim načinom dela kot natančnim, hladnim, in ročnim načinom, ki ga vidi kot neposrednega in spontanega.

Na peti razstavi cikla "Takle mamo … / So it has come to this…" se s triptihom "I’ll Do the Push-ups, I’ll Wear the Makeup" predstavlja grafični oblikovalec in ilustrator Luka Lavrenci.

Na četrti razstavi cikla "Takle mamo … / So it has come to this…" se s triptihom "Naključni internetni artefakti" predstavlja Teja Miholič.

Razstava Saše Spačal, umetnice, ki dela na presečišču intermedijske umetnosti, raziskovanja živih sistemov in zvočnih frekvenc, umešča Zemljo v postčloveško sedanjost, ki vsebuje tako seme prihodnosti kot senco minljivosti.

Cikel Takle mamo … se nadaljuje z vprašanji o odnosu, ki ga kot družba gojimo do virtualnega sveta v vsej njegovi širini. Ta odnos se kaže kot precej ambivalenten – tudi v postvirtualni prihodnosti, kot si jo zamišlja Dorijan Šiško.