Umetniška praksa kot sredstvo upora proti marginalizaciji
"Dante Buu je mlad črnogorski umetnik, ki je ta hip v rezidenci v Ljubljani. Prihaja iz Rožaj - malega mesta v Sandžaku - na meji Črne gore, Kosova in Srbije. Ukvarja se z umetnostjo, ki je popolnoma v nasprotju s tipično patriarhalno sredino – Dante namreč ustvarja gobeline in tapiserije ter veze različne vezenine."
"Odraščal je z babico in mamo, ki sta se ukvarjali z vezenjem v tipični patriarhalni družini. V Kulturnem centru Tobačna 001 razstavlja delo – gre za izvezene silhuete ležečega golega telesa na satenastih tkaninah - "I do not want my lover to go to work" / "Nočem, da gre moj ljubimec na delo", ki je hkrati tudi naslov njegove razstave. Dante meni, da so njegova dela znotraj umetniškega sveta zanimiva prav zaradi tega, ker so drugačna od tistega, kar so vajeni. Njegov umetniški proces se razvija zelo počasi, vse namreč izdeluje ročno, Sandžak kot regija, ki skriva bogato tradicijo ročnih del, pa je zanj popolnoma neraziskana, nerazvita in marginalna: "Tukaj večinoma živijo muslimani, ki so precej zaprti. Naše ročno delo je nastalo pod vplivom Osmanskega cesarstva, Avstro-Ogrske, komunizma in je zaradi te fuzije različnih vplivov tako zanimivo. Ustvarjam na področju vizualne, diskurzivne in družbeno angažirane umetnosti. Moja umetniška praksa na eni strani predstavlja sredstvo upora proti marginalizaciji oziroma nevidnosti posameznika in manjšin skozi teme, s katerimi se intimno soočam tudi sam, hkrati pa ohranja tradicijo ročnega dela, ki izhaja iz Sadžaka, in ga v svojih delih uporabim kot medij. Vse izdelujem ročno in popolnoma sam, zato je proces nastanka posameznega dela dolgotrajen. Vsa moja dela so izrazito intimna in hkrati tudi avtentična. Avtentičen pa sem tudi sam, ko sem med svojo družino v Rožajah, kjer črpam navdih. To je tudi razlog, zakaj še vedno živim v tem kraju, ki je sicer majhen in zaprt. Lahko si predstavljate, kako je v takšnem mestu biti 'fant, ki veze'".
Celoten prispevek je dostopen na portalu RTV Slovenija.