Medijsko središče

Hrvaški umetnik Nemanja Cvijanović skozi prizmo teh fotografij razmišlja o današnjem času, ki naj bi ne imel nič skupnega s totalitarnimi in avtoritativnimi težnjami. O času demokracije, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov, o času, v katerem se družbeno in osebno življenje državljanov ne enoti in ne podreja ciljem državnega vodstva.

Spomin mora nekdo dobiti, imeti, prijeti v roko in poslati v svet. Obvarovati ga mora pred politiko, pozabo, moralo, pred ideologijo, zgodovino, nagostjo informacij in celo pred kolektivizacijo. A da bi ga ohranil, ga mora deliti z javnostjo.

Dušica Dražić, rezidenčna umetnica v Kulturnem centru Tobačna 001 leta 2011, predstavlja projekt utopičnega mesta prihodnosti, maketo, ki jo sestavljajo stanovanjski kompleksi, poslovne stavbe, zabaviščni centri, nakupovalna središča, parki, hoteli, šole, bolnišnice, sodišča, železniške postaje, stadion, letališče itd., vsi elementi sodobnega mesta.

Zvonka T Simčič je ena redkih vizualnih umetnic, ki v svojih delih pristopajo k temi materinstva na izrazito angažiran način. (Ne)možnost umetne oploditve samskih žensk je problematizirala v nadvse inovativnem performansu Doulas »ad utero, ab ovo« (2007), kjer je ob podobi sebe kot noseče Device Marije predstavila lastno izkušnjo oploditve, nosečnosti in rojstva otroka. Odločitev za umetno oploditev predstavlja v državi, kjer tovrstna pravica samskim ženskam ni omogočena, pogumno in drzno dejanje suverene posameznice, ki s takšno gesto hkrati zavrača žensko podrejanje moški hegemoniji pri reprodukciji.

Prostorska postavitev "Whatever Happened to Major Tom" sodi med tista dela Marka Požlepa, ki se vizualno ali simbolično napajajo pri klišejskih motivih iz sveta sodobnih medijskih podob. Umetnik jih predeluje in predstavlja v instalacijah, njihov integralni del pa je pogosto video.

Ustvarjalnost Efrat Vital se prvenstveno nanaša na video, fotografijo in prostorske postavitve. Razkriva fascinacijo nad nasprotji, ki jih sproža sopostavljanje posameznih vprašanj, vezanih na dva različna medija. Na eni strani gre za raziskovanje elementov filmske narativnosti, kot so gibanje in ritem podob, na drugi pa za preučevanje oblike, in kompozicije, torej elementov pripadajočih polju likovne umetnosti.

Definiranje lukenj je novo video delo Eda Atkinsa in Patricka Warda, ki plete zgodbo iz različnih ničev obstoječih med in znotraj gibljive slike. Z uporabo arhivskih posnetkov, youtubeovske ezoterike, žanrskega filma, originalnih HD videov, ganljivih glasbenih in zvočnih kompozicij Definiranje lukenj sebe in gledalca prisili v afektivno slučajnost.