Medijsko središče

V središču umetniškega raziskovanja Valerie Wolf Gang ležita kompleksno razmerje med človekom in tehnologijo ter vpliv slednje na družbo, predvsem na človekovo dojemanje lastne identitete.

Skozi te iste pore se še vedno zliva taisti znoj (Cirkulacije) je večletna raziskava prostora, ki preko osebne pripovedi govori o zgodovini in identiteti pokrajine, prepletanju osebne in obče biografije ter njihovih objektih in subjektih raziskave.

Saša Spačal v svojem delu raziskuje preplet narave in kulture, pri čemer se osredotoča predvsem na vpetost vseh sprememb v neskončno število mikro in makro povratnih zank, ki jih poganja človeškemu očesu nevidna presnova mikroorganizmov.

Umetniška dela Danila Milovanića so dobesedno vsidrana v urbano tkivo, od koder umetnik črpa svoj navdih in kamor svoja dela najpogosteje tudi umešča; s svojo ustvarjalnostjo nemalokrat analizira in prevprašuje procese gentrifikacije in komercializacije mestnih središč ter tako razpira pomembna družbena vprašanja.

Razstava Gibanje za javni govor umetnice Polonce Lovšin je prva postavitev istoimenskega projekta v galerijskem prostoru. Gre za projekt v trajanju, ki začasno zavzame javni prostor v urbanem okolju in udeležence spodbuja h komunikaciji in skupni akciji.

Projekt v obliki dvokanalne videoinstalacije, združene s serijo fotografij, prepleta več niti, povezanih z zgodovino in sedanjostjo italijanskega feminizma.

Številni naravoslovni muzeji po svetu so v precepu, kako prilagoditi prikaz svojih zbirk novim smernicam in gibanjem. Ni naključje, da v času, ko se v javnosti krešejo mnenja med zagovorniki in nasprotniki dioram, pri čemer prvi menijo, da so tako ogrožene kot živali in ekosistemi, ki jih prikazujejo, drugi pa jih imajo za preživelo propagandno orodje imperialističnih sil, projekt Optična motnja Maje Smrekar oživlja prav obliko diorame.

Vrste sodobnih slikarskih prijemov in praks, ki so povezani predvsem z ehom visokega modernizma, včasih opisujemo z nezavednim, kot transcendentalni prikaz »potlačenega smisla«. Pojem nezavednega in njegove izpeljave v polju likovnega mnogokrat burijo duhove in spodbujajo vprašanja o prikritem ter s tem dopuščajo vrsto interpretativnih piruet in teorij, pogostokrat naslanjajočih se na definicije sublimnega in abstraktnega.

Za ustvarjanje Viktorja Bernika je značilno predvsem dvoje: to, da se v svojih delih sklicuje na družbeno realnost in da v svojih projektih uporablja različne formalne rešitve. Sodobne družbe se loteva z igrivostjo in humorjem, in očitno je, da mu sorodna sproščenost omogoča tudi prehajanje iz polja slike v risbo, video, grafiko, pa tudi v prostorske postavitve, intervencije in dogodke.

Razstava Praznina prinaša vpogled v Fajfrićeva dela, ki svojevrstno motrijo preteklost. S svojim nelinearnim časovnim krogotokom mnogokrat prikazujejo spekulativno zgodovino, nahajajo pa se na presečišču osebnih spominov, kolektivne zgodovinske zavesti in neizogibnega toka dogodkov.

Robertina Šebjanič deluje na področju preučevanja živih sistemov (bio umetnosti) in zvoka. Njeni raziskovalni projekti, ki v razstaviščih dobijo obliko interaktivnih instalacij, se osredotočajo predvsem na kulturološko, politično in biološko stvarnost tako morskih kot sladkovodnih okolij.

S strani (performans, ki se bo šele zgodil) je najnovejši skupni projekt Calovskega in Ivanoske. V njem umetnika preučujeta hipotetične možnosti razstavnega programa neuresničenega Muzeja moderne umetnosti v Skopju, ki ga je leta 1966 zasnoval poljski arhitekt Oskar Hansen.

Nekaj neverjetno trdoživega je v krhkosti, s katero Natalija Vujošević podaja razmišljanja in čustvovanja – uvide in afekte – v svojih referenčnih instalacijah. To trdoživost poraja skorajda nevzdržno poslanstvo, ki ga izvaja po lastnih načelih, to je poslanstvo poglobljenega premišljevanja o banalnosti. Pri tem ne mislimo na poudarjanje ali prilaščanje banalnosti niti ne na posmehovanje le-tej, temveč na dejansko in nujno premišljevanje z dokaj melanholičnim in hkrati kritičnim odnosom. Kot je trdil Benjamin, se prav v propadu materialistično izraža ta izjemno konceptualna zmes melanholije in kritične zagnanosti.

Benera in Estefan raziskujeta različna konfliktna območja preteklosti in sedanjosti, povezana z ozemeljem, vodo, naravnimi bogastvi, tehnološkim napredkom in ne nazadnje z večnim skupnim imenovalcem – dobičkom. 

"Po mojem je večina Slovencev zelo ponižna, eh, mislim, da smo zelo prijazni in da znamo skrbeti za okolje, večina nas to tudi počne." (Alina, 10 let). 

Odraščanje je politično vprašanje, saj je ideološko in čustveno pogojeno z družbenimi skupnostmi, ki nas obdajajo. S to mislijo nas Dejan Kaludjerović z umetniškim projektom Pogovori: Hula obroči, elastike, frnikole in pesek (od leta 2013 do danes) opominja na dejstvo, da politična stvarnost in miselnost ne prizaneseta niti otrokom, četudi je otroštvo življenjsko obdobje, ki ga pogosto opisujemo kot obdobje nedolžnosti, olajšano družbene odgovornosti za stvari, ki se zgodijo in ki se bodo dogajale tudi v prihodnosti.