Susan Meiselas (ZDA, 1948) že pet desetletij uporablja fotoaparat za pričevanje in povezovanje. Prepotovala je ves svet, ukvarja pa se z najrazličnejšimi temami, od spolne industrije do vojn in kršitev človekovih pravic. K mnogim svojim subjektom se večkrat vrača, vzpostavlja odnose v različnih časovnih obdobjih in pripoveduje zgodbe na osebni in geopolitični ravni. Pri svojem delu se sprašuje ne le o tem, kaj fotografije prikazujejo, temveč tudi o tem, komu služijo.

Razstava Mediacije združuje projekte, nastale od začetka fotografinjine kariere v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja do danes, in poudarja njen edinstveni pristop. Retrospektiva je poimenovana po instalaciji, ki kritično preizprašuje fotografije, ki jih je Susan Meiselas posnela med ljudskim uporom v Nikaragvi v letih 1978 in 1979. Postavlja provokativna vprašanja o ustvarjanju, uporabi in dojemanju podob v različnih kontekstih in zgodovinskih trenutkih. Prav zaradi tega kritičnega odnosa, tudi do lastnega dela, je avtoričin prispevek k sodobni fotografiji tako neprecenljiv. Druga instalacija, Življenje podobe: Mož z molotovko, medtem sledi vplivu ikonične fotografije nikaragovske revolucije.

Uvod v razstavo predstavlja zgodnja serija 44 Irving Street, v kateri je Meiselasova z intimnimi portreti prikazala svoje sostanovalke iz internata. Dekleta z ulice Prince Street dokumentirajo avtoričino dolgoletno vez z dekleti iz soseske v New Yorku. Portreti na verandi prikazujejo prebivalce Južne Karoline pred njihovimi domovi, Karnevalske striptizete pa raziskujejo življenje žensk v karnevalskih predstavah.

Projekt Kurdistan, ki še vedno poteka, sestavlja vizualno zgodovino kurdskega ljudstva, pri čemer združuje fotografije Meiselasove z zbranim gradivom. Spletna platforma akaKURDISTAN služi kot prostor kolektivnega spomina za kurdsko diasporo.

Z namenom ozaveščanja o nasilju v družini je Susan Meiselas ustvarila projekt Arhivi zlorabe, v okviru katerega je v San Franciscu kot plakate na avtobusnih postajališčih razstavila kolaže policijskih poročil in fotografij s kraja zločina. V svojem poznejšem delu Njihova lastna soba je sodelovala z ženskami, ki so bile žrtev zlorab; združila je fotografije, pričevanja in njihove kolaže ter tako ujela edinstvenost vsake sobe in ustvarila trajen spomin na določen prostor.

Pričujoča retrospektiva osvetljuje fotografinjin neprecenljivi prispevek k sodobni fotografiji, ki ga zaznamujeta njen kritični pristop in zavzemanje za krepitev marginaliziranih glasov.

Ob razstavi v Ljubljani je bila Susan Meiselas tudi pobudnica in somentorica mojstrskega tečaja Fotografija opolnomoča za fotografe in skupnosti v Sloveniji. Namen pobude je bil okrepiti razumevanje tako same fotografinje kot tudi Galerije Jakopič o velikem družbenem vplivu, ki ga ima fotografija v sodobnem svetu.

Razstavo spremlja obsežen katalog Mediacije, ki je leta 2018 izšel pri založbi Damiani in je obiskovalcem na voljo v Galeriji Jakopič.

Spodaj si lahko ogledate tudi pogovor s fotografinjo ob odprtju razstave. Avtor videa je Tone Stojko.

Susan Meiselas (ZDA, 1948) je članica agencije Magnum in predsednica fundacije Magnum. Že pet desetletij uporablja svoj fotoaparat kot orodje pričevanja in povezovanja. Na začetku kariere je delala kot učiteljica v New Yorku in organizirala fotografske delavnice za podeželske šole na ameriškem jugu. Med najhujšimi državljanskimi vojnami v teh državah je potovala v Nikaragvo in pozneje v Salvador. V naslednjih desetletjih se je še naprej vključevala v različne skupnosti in spremljala konflikte po vsem svetu. Meiselasova je prepotovala svet in pokrivala različne teme, od spolne industrije do vojn in kršitev človekovih pravic. Opozarja na manjšine in konflikte, ki so pogosto spregledani. Vselej si prizadeva za neposreden stik in dialog z ljudmi, ki jih upodablja. Njen pristop temelji na sodelovanju in vključuje pogled ljudi, ki jih fotografira.